Diskvalificirana?! Diskvalificirana! Neko deževno nedeljo sva z Jeno doživeli hladen tuš na razstavi – ostali sva brez ocene, in to pred očmi njenih mladičev. Ko jo je madžarski sodnik prav po pasje napadel – z vsem telesom se je v hipu sklonil nadnjo in ji z roko segel v glavo, je nanj tiho, opozorilno zarenčala. Mirno je pustila, da je pogledal zobe in preveril njeno dlako, nato pa je sledila diskvalifikacija. Kar puhtela sem od jeze! Ko sem se želela pritožiti, gospe na informacijah niso vedele niti, koliko nam zaračunati stroške pritožbe, zato so si izmislile kar dvojno prijavnino, čeprav za kraškega ovčarja na slovenskih razstavah te sploh ni. In da dobim v Sloveniji oceno, zapisano v angleščini, je kar grozljivo. Že res, da zdaj mladi govorimo kar nekaj tujih jezikeov, a naš uradni jezik je vendarle slovenščina, kot je naš uradni pes kraševec. In človek, ki ga ocenjuje, bi ga moral dobro poznati, vključno z lastnostjo, zapisano v standardu: nezaupljiv do tujcev. Koliko se sodniško znanje preverja in osvežuje, je že druga tema, ki bi me z lahkoto grela vso zimo, a z možem se bova raje še mesece smejala, da je naša punca očitno agresivna. In to tako zelo, da se v do zadnjega kotička polni gondoli na Veliko planino pelje brez nagobčnika in da je, ko se slinimo nad originalno blejsko kremno rezino, edini pes v restavraciji, ki ne laja. Ko se nato po napornem dnevu zavleče za kavč, da bi imela mir, pa si naš malček zaželi preizkusiti, kako se s poganjalca pade na mehko dlako, le protestno oglasi, je ta »agresivna« anekdota znova aktualna. Naša Jena je res krasen družinski pes, a seveda pes z značajem. Če ji sodniki niso všeč, na razstave ne bomo silili. Toliko bolj posiljeni pa so bili ob zadnji pojatvi vaški snubci, ki so tudi v
največjem nalivu hrepeneče stali pred ograjo in ji dvorili. Sosedov Roni ji je bil nadvse všeč, a nemško-kraških ovčarjev si žal ne želimo, zato si bo moral kosmatinec poiskati drugo nevesto. Kar pa za njenega novega pasjega prijatelja, osemmesečnega Runa, ne morem upati. Vaški primitivneži so se odločili, da ga kastrirajo kar po kmečko – z vrvico, zavezano okoli mod. [members_only] Ko so lastniki po nekaj dneh ugotovili, kaj je narobe in zakaj šampon proti bolham ne pomaga, je bilo za njegovo plodnost že prepozno. Kako zelo kruto! Pa tako prijazen, zaupljiv pes je ta dobrodušen velikan. No, v takšnih trenutkih sem prav vesela, da Jena ne pusti neznancem, da se je dotikajo in od njih pogosto ne vzame niti priboljškov. Kar pa za prosto dostopne dobrote, kot že veste, ne velja. Na toplo jesensko 
popoldne je mož pripravil mizo na terasi, nanjo postavil svež hlebec kruha, sam pa odšel v hišo. Ko se je vrnil, ga je na dvorišču počakala prazna miza in velika luknja v travi, ki se je naglo povečevala. Punca je namreč ugotovila, da če dovolj hitro grize ali koplje, potem ostane njen ulov – njen. Kako ob prvi priložnosti kužku naše babice ukrade vse »skrbno« skrite kosti, je tudi samoumevno. Da nismo edini, ki imamo luknje v zelenici, nas je razveselilo, ko smo obiskali mladičko Leno, ki je sicer zelo pridna, a občasno v brezhibno negovano zelenico vseeno spravi ozimnico. Njeni novi lastniki se prav nič ne jezijo, raje pohvalijo, kar je dobrega, in spregledajo kakšno porednost. In veste kaj? 
Rezultati so krasni! Krasne pa so tudi rokavice brez prstov, ki sem jih odkrila po naključju, ko sem za službeno zabavo v slogu osemdesetih potrebovala dodatke. Ker nima smisla, da stvari obležijo v omari, sem jih nato oblekla za sprehod in Jenini sočni priboljški niso prav nič odišavili blaga. Slastna zima za Jeno in tople roke zame so zmagovalna kombinacija v teh kratkih dneh, ko sta tako jutranji kot popoldanski sprehod zaznamovana z mrazom in temo. No, do naslednje številke se bodo dnevi že daljšali, z Jeno pa bova poskusili narediti kakšno vragolijo, ki nas bo nasmejala in pogrela. Dragi bralci, čaroben veseli december!
Jana Puhar
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek
