Revija Kužek se je dogovorila za redno sodelovanje z Anito Gosnik, ki je univerzitetna diplomirana psihologinja. Usposablja se iz vedenjsko-kognitivne terapije, v Veliki Britaniji pa opravlja podiplomski študij iz psihologije in vedenja psov. Novopečenim lastnikom psov pomaga s preprostimi napotki in z uvajanjem pravil, kako vzgojiti navihanega mladička v lepo vzgojenega odraslega psa. V rubriki vprašajte pasjo psihologinjo bo odgovarjala na vaša vprašanja, povezana z vzgojo mladičkov. Vprašanja pošljite na elektronski naslov psihologinja@kuzek.si. Odgovori so informativnega značaja, niso primerni za nujne primere in ne morejo nadomestiti poglobljenega osebnega posveta s strokovnjakom.
Anita Gosnik, univ. dipl. psihologinja, PSI-SVET
VPRAŠANJE: Pozdravljeni!
S fantom imava pekinezerja, starega leto in pol. Zanima me, zakaj noče ubogati, vedno ko smo zunaj, kar odtava, in ne posluša, ko ga pokličeš po imenu (nevarno je, ker gre tudi na cesto in se ne umakne, ko pripelje avto …). Še večji problem pa je ta, da vedno ko se igra, zraven renči, te ugrizne, če mu hočeš odstraniti klopa. Tudi če ga počohaš med spanjem, te ugrizne. Ugotovili smo, da pes dela, kar hoče in tako kakor njemu paše in noče ubogati! Ne vem več, kaj naj narediva. Prosim, pomagajte nama.
Špela in Sašo
[members_only]
ODGOVOR: Pozdravljena!
Vaš pes potrebuje jasna pravila in meje, od vas pa je odvisno, da se jih dosledno držite. Tako bo manj nesporazumov med vami. Pes naj si vsako stvar prisluži z lepim vedenjem. Najprej naj se usede in vas pogleda, šele potem naj dobi to, kar si želi, na primer hrano, igro, sprehod ali vašo pozornost, božanje. Ko ste zunaj, naj bo pes vedno na povodcu, dokler ne bo obvladal zanesljivega odpoklica. Zunaj je veliko bolj zanimivih stvari od lastnika, kar pomeni, da pes potrebuje več motivacije, da se vrne. Prav zato je treba na sprehodih vaditi odpoklic ― vse se dá tudi skozi igro, kjer se bosta oba zabavala. Kako pravilno izvajati vaje odpoklica, naj vam pokažejo v pasji šoli.
Ko pes spi, ga vedno prej pokličite, da se zbudi, šele potem se ga dotaknite. Pomembno je, da ima svoj brlog ― mirno ležišče ali boks za spanje, kamor se lahko umakne, ko je utrujen in želi mir.
Renčanje v igri po navadi ni problematično, če pa se pri tem pojavlja tudi grizenje rok ali se pes ne more več umiriti in se pretirano razživi, je lahko to vedno večji problem. Psa je treba tudi postopno navajati na dotike po vsem telesu ― rep, tačke, ušesa, zobe, česanje, umivanje.
Vsekakor morate psa naučiti še veliko stvari in določiti pravila, zato le obiščite ustrezno pasjo šolo ali strokovnjaka za vedenjske težave, ki vam bodo vaje praktično pokazali.
VPRAŠANJE: Pozdravljeni!
Doma imam sedemletno čivavo. V zadnjih mesecih se je njeno vedenje zelo spremenilo. Postala je bolj agresivna (tudi do domačih), mirna in nekako brez volje. Ves dan želi večinoma samo spati, pred tremi meseci pa se je želela samo igrati, bila je živahna in polna energije. Zdaj je čisto nasprotje, veliko hitreje se utrudi. Pred kratkim sem tudi opazila, da je posvojila piskajočo igračko slončka, s katerim dela kot z mladičkom. Psička je nesterilizirana in nikoli še ni imela mladičkov. Doma imamo tudi nekaj družinskih težav (smrt družinskega člana), ki bi lahko vplivale na njeno vedenje.
Zavedam se, da se stara in da je lahko starost kriva za njeno umirjenost, toda njen značaj se je spremenil čez noč. Psička je zdrava in nima nobenih zdravstvenih težav. Zanima me, ali je to normalno obnašanje ali ima lahko kakšno psihično motnjo? Nekateri tudi pravijo, da ni dobro za psičko, da je posvojila igračko, da lahko to vodi do duševne težave. Zanima me vaše mnenje na to težavo.
Želim tudi vedeti, kako lahko svoji psički pomagam.
Najlepša hvala za Vaš odgovor.
Anja
ODGOVOR: Pozdravljeni!
Nekaj je zagotovo vplivalo na psičko tako močno, da se zdaj vede popolnoma drugače kot prej. Najprej je treba izključiti morebitne zdravstvene težave, hormonske motnje, na primer zmanjšano delovanje ščitnice, tumor na možganih ali kakšno drugo obolenje, ki lahko povzroči takšne spremembe. O tem bi bilo najbolje povprašati veterinarja in narediti ustrezne preiskave. Če bi se izkazalo, da je s tega vidika vse v redu, je ena od možnosti, da je psička razvila neke vrste depresijo. Sprožilec bi bila lahko smrt družinskega člana, ki jo omenjate. To bi mogoče lahko pojasnilo njeno spremenjeno vedenje. Namreč tudi psi lahko žalujejo, podobno kot ljudje, prav tako vsak na svoj način. Verjetno ste se tudi vi v tem času, ko ste izgubili vam drago osebo, obnašali drugače kot sicer. Lahko da se je spremenila dnevna rutina, vaše razpoloženje je bilo drugačno, mogoče se je kaj spremenilo tudi v psičkinem vsakdanjiku in rutini. Lahko da je kdaj dobila manj pozornosti, mogoče ste govorili z drugim tonom. Seveda pa lahko občuti tudi izgubo osebe, če je bila nanjo navezana. Zagotovo je lahko občutila drugačno vzdušje in se mogoče zato zatekla k skrbi za igračo. O tem lahko le ugibamo. Če je psička v igrači našla tolažbo in če takrat, ko ima igračo, ni agresivna do vas, ne vidim razloga, da bi ji to odvzeli. Glede agresije, ki jo omenjate, kar pa je resen problem, vam priporočam osebni posvet, kjer bi zadevo bolje razjasnili in znali pomagati. Vsekakor pa najprej k veterinarju.
VPRAŠANJE: Spoštovana!
Imamo štiri mesece staro samičko pšeničnega terierja, ki je trenutno sredi male šole. Ko pride kdo k hiši in stopi skozi vrata, ga psička pozdravi z migetajočim repom in se s sprednjima tačkama vzpne na njegove noge. Pasma »slovi« po tem, da ima zelo rada ljudi, kar pa je lahko včasih tudi moteče. To je sicer za ljubitelja psa prijetno, za večino drugih pa ne. Poskusili smo z odpoklicem in parkiranjem na »prostor«, a psička v tem položaju ne zdrži. Res je mlada, a me vseeno zanima, kako odpraviti to neželeno vedenje. Neki lovec mi je svetoval precej kruto metodo, in sicer, da ob vzpenjanju rahlo pohodim njene zadnje tačke. Kaj menite vi?
Hvala za odgovor.
Robert Robek
ODGOVOR: Pozdravljeni!
Psička je še mlada in prav je, da ste se že zdaj lotili vzgoje na pravi način ― »prostor« ali »sedi« je lahko odlična vaja, ki prepreči skakanje. Potrebujete le doslednost pri izvajanju ― torej naj bo »sedi« vedno in povsod, preden jo kdo poboža. Če boste to izvajali, bo tudi psička hitro sprejela pravilo, hkrati pa bo z odraščanjem zmožna vedno več samokontrole. Ste na pravi poti, le vztrajajte s tem načinom. Če psička že skače, pa se je v tistem trenutku najbolje obrniti stran od nje, je ne gledati, ne govoriti z njo in je ne odrivati, torej jo popolnoma ignorirati, dokler se ne umiri. Potem se obrnete k njej, naj se usede in jo pobožate, lahko tudi nagradite s priboljškom. Še hitreje bo šlo, če boste obiskovalcem povedali, kako naj se obnašajo in jim pripravite posodico s priboljški, ki jih vzamejo, ko pridejo na obisk in psičko nagradijo za »sedi«. Zakaj bi stopali na psičkine tačke, če pa obstajajo veliko bolj prijazni načini, da jo tega vedenja naučite. Lahko bi se zgodilo tudi, da bi povezala to neprijetnost ali bolečino z obiskovalcem, tega pa si zagotovo ne želite. Veliko veselja s psičko vam želim!
[/members_only]
Objavljeno v trinajsti številki revije Kužek
