Ko se odpravljam na sprehod ali v javnost z enim ali z vsemi mojimi psi (trenutno so to trije), vedno znova srečam kakšnega lastnika psa, ki se obnaša povsem neodgovorno in brezbrižno, kar je tudi povod za pisanje tega članka.
Neodgovorno in brezzbrižno obnašanje lastnika ne vpliva le na njegovo slabo podobo v očeh drugih, temveč po eni strani tudi svojemu psu ne postavlja jasnih mej dovoljenega obnašanja. S tem pa v nelagoden in nevaren položaj spravlja najprej sebe in svojega ljubljenčka, nato pa še ljudi v okolici. Smiselno je, da lastnik, ki psa vodi po javnih površinah, ravna tako, da ne ogroža sebe in svojega psa, še posebej pa, da s svojim vedenjem ne ogroža okolice. Pomembno je, da je ravnanje lastnika psa ustrezno ne le v domačem okolju, temveč na vseh javnih površinah (to so površine, ki so namenjene javni rabi in dostopne vsem pod enakimi pogoji).
Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2) določa, da je lastnik psa dolžan z vzgojo psa oziroma s šolanjem ali z drugimi ukrepi zagotoviti, da ni nevaren okolici. Na javnem mestu lastnik psa zagotovi fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. [members_only] Pri tem pa opozarjam, da ni ravno vseeno, na kakšnem povodcu ima lastnik svojega psa. Povodec mora biti ustrezen in primeren glede na pasmo in velikost psa, poleg tega pa ne sme biti poškodovan ali neustrezen v smislu, da se pes lahko z njega strga ali da je zanj neustrezen (na primer premajhna in utesnjena ovratnica). Če gre za nevarnega psa, mora biti ta poleg povodca opremljen tudi z nagobčnikom, ne sme pa ga voditi oseba, ki je mlajša od 16 let. V skladu z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2) se za nevarnega psa šteje tisti pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Iz navedenega pa so izključeni službeni vojaški ali policijski psi, če je ugriz posledica službene dolžnosti, in psi, katerih ugriz predstavlja posledico nedovoljenega vstopa v objekt ali ograjeno zemljišče (če je vhod označen z opozorilnim znakom). V zvezi z navedenim bi rada dodala tudi, da naj bi, ne glede na zakonsko definicijo nevarnega psa, lastnik vsakega psa ocenil vedenje in značaj svojega psa ter svoje ravnanje v javnosti prilagodil temu.
Nekaj pozornosti je vredno nameniti tudi ustrezni dolžini povodca, ki naj bi bila tolikšna, da pes ne more priti v neželen stik z drugimi osebami in živalmi. Nesmiselno je namreč pričakovati razumevanje za lastnika psa, ki s svojim vedenjem vznemirja druge živali in osebe v okolici, kljub temu da je na povodcu. Ob tem pa je povodec predolg, s čimer zgubi tudi pomen ter postane namesto za zaščito sam sebi namen. Vsako pretvarjanje lastnika v smislu, saj imam psa na povodcu, nič mi ne morete, je na tem mestu brezpredmetno. Zakon si je treba razlagati v skladu z namensko razlago. Namen določila, da mora biti pes na povodcu, ni, da ima pes poljuben povodec, ki je le okras, temveč da je le-ta ustrezen in primeren, ki lahko nudi ustrezno zaščito lastniku in psu ter drugim.
Pomembno je, da smo odgovorni lastniki psa. Zavedati se moramo namreč to, da je vedno na eni strani pravica do gibanja lastnika psa in njegovega psa, na drugi strani tehtnice pa pravica do varnosti vseh drugih. Dejstvo je, da v tehtanju vedno zmaga javni interes oziroma slednja pravica. Menim, da lastnik največ za svojega psa in posledično za več njegove svobode na javnih mestih poskrbi ravno z ustreznim šolanjem in vzgojo psa, saj s tem v veliki meri doseže, da je pes obvladljiv in nenevaren sebi in okolici.
[/members_only]Jasmina Kovačič
Objavljeno v deveti številki revije Kužek
