Pravijo, naj spoštujemo slovensko. Na krožnik slovenski paradižnik, na noge slovenske čevlje. A ko pride do kužkov, nas je le 700 ali 800 takšnih, ki smo izbrali slovenski ponos. Se narodna zavest res konča tako kmalu? Kraški ovčar, edina uradno priznana slovenska avtohtona pasma, je na seznamu najredkejših na svetu. Jena je edina kraševka na vasi, edina v različnih tečajih pasje šole in celo na nedavni razstavi CACIB v Mariboru je bilo od 915 prijavljenih le 6 predstavnikov njene vrste! Morda so za nepriljubljenost krivi tudi stereotipi: ničkolikokrat sem slišala, kako veliki in hudi so, pa trmasti in neučljivi. Da nič od tega ne drži, je seveda jasno. Jena je najbolj prijazen pes na svetu, obvlada veliko trikcev in njenih porednosti je na meniju le toliko, da nam ni dolgčas. V dobrem letu ni v stanovanju uničila niti ene stvari, zato pa nam je dala nešteto poljubčkov in veselih trenutkov. Ne bi si mogla želeti boljšega družinskega psa – na malčka je čisto nora, spremlja nas povsod in popolnoma brez skrbi lahko na dvorišču zraven nje pustimo otroški voziček, odklenjen avtomobil ali kakšno drugo dragocenost. Do tujcev je namreč nezaupljiva in bo z glasnim lajanjem odgnala vsakega vsiljivca. Tole z lajanjem je sicer vzela kar malce preveč resno, saj vsak večer vklopi svoj čuvajski gumb in začne ob prvem mraku braniti dom, zato jo preprosto »pospravimo« v stanovanje, kjer ve, da so zvoki nezaželeni. In ko je skušnjava najbolj huda, ko bevskajo vsi psi na vasi, pridno grize svojo igračko in čaka, da jo pohvalimo. S pozitivno motivacijo smo pri njej zares dosegli čudeže, zato resno razmišljam, da bom bodočim lastnikom naših mladičkov, načrtovanih za prihodnje leto, zraven dodala še svojo najljubšo knjigo in kliker. Za lepši začetek in najboljšo popotnico v srečno prijateljstvo. [members_only] Če se bomo za mladičke odločili. Trenutno slišim vse preveč zgodb, da so male kepice ostale v
leglu še kakšen teden (pre)več, saj niso našle novih lastnikov. Po drugi strani pa srečam v pasji šoli lastnike, ki so na svoje grebenarje, vižle ali priljubljene terierčke čakali po leto dni ali več, naposled pa odšli po njih kar čez mejo. Da so kužki sumljivega porekla, še posebej tisti »čistokrvni« brez rodovnika, da imajo cel kup bolezni in vedenjskih težav, ali da so povsem neprilagojeni na naše okolje, je žal drugotnega pomena. Resnično ne razumem, zakaj bi si v Sloveniji kupila psa, ki ga moraš celo v svežem julijskem jutru zaviti v plašček, če želiš na sprehod, ker se bo revež sicer prehladil. Zakaj bi izbral psa nemškega porekla, da pazi domače dvorišče, ko pa je slovenski kosmatinec toliko boljši čuvaj? In zakaj bi imel za družinskega psa prinašalca, nato pa se jezila nanj, ko bo zaradi močnejšega plenskega nagona preganjal sosedove mačke? Najbrž je podobno s himalajsko soljo – piranska je pač preveč blizu, da bi jo lahko cenili. Ker je trava pri sosedih vedno bolj zelena, tudi pri nas radi gledamo čez plot, kakšno eksotično pasmo imajo Novakovi. No, dobra stran za nas je, da imamo psa, ki ga zares nima vsak. In da smo poleg kosmatinca dobili zraven še veselo družbo iz Društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev, ki nam z nasveti stoji ob strani že od prvega dne, ko smo še razmišljali o nakupu male kepice. Brezplačna mala šola razstavljanja? Izkušen razstavljavec iz društva bo rad delil nasvete. Težave pri socializaciji? Premalo leska v dlaki? Kako kužka naučiti zahteven trikec? Med ljubitelji kraševcev je vedno nekdo, ki nam z veseljem priskoči na pomoč. V pravem trenutku, s pravim nasvetom in brezplačno. V teh časih je to zlata vredno. Več je le še tista brezpogojna vdanost in ljubezen, ki jo vidiš v razigranih očeh svojega pasjega prijatelja. Ta je, drži, prisotna, ne glede na pasmo. Česar se zaveda tudi naša punca, saj je nora na vse pse, ne glede na njihovo poreklo. V »osnovni« šoli je bil njena največja ljubezen shar pei, na trikcih je za najboljšo prijateljico izbrala švicarsko ovčarko, na vasi pa ni večjega veselja kot prekrasen aljaški malamut. Le hrt, ki sva ga srečali včeraj, jo je malo jezil, saj ga nikakor ni mogla 
ujeti. Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos?! Ko pride pravi čas, vseeno upam, da bo izbrala ženina svoje vrste. In da bo ostal kakšen mladiček doma. Večinoma bodo najbrž šli čez mejo, kajti tam menda pravijo, da je najlepša trava
tista na sončni strani Alp. Z Jeno se ne bi mogli bolj strinjati. Če dobro pomislim in povem odkrito – tista na našem vrtu je prav v poraznem stanju. Pasja vrtnarica je poskrbela, da je zelenica preorana do zadnje pedi. Najbrž ni večjega veselja kot zakopati novo kost in jo pojesti čez nekaj dni. Skriti se splača tudi palice s sprehoda in druge najdene predmete. A njeno dvorišče je njen pesjak in tam lahko počne vse porednosti tega sveta. Njej v veselje, nam v poduk, ko kakšno reč pozabimo. Po vseh »pridnih« mesecih je to jesen odkrila otroški voziček. Očitno se je odločila, da ga malček ne bo več potreboval. Kako smo hvaležni za babico, ki je mojstrica šivanja!
Jana Puhar
Objavljeno v osmi številki revije Kužek
