Slabost, ime ti je Požrešnost. Z veliko začetnico! Tako bi brez dvoma zapisal Shakespeare, če bi poznal našo Jeno. Moja teorija, da ji hrana, če jo bo imela ves čas na voljo, ne bo pomenila nič, pade čisto na vsakem testu in to praktično na dnevni ravni. Sezona piknikov je, kar se tega tiče, najslabša, saj je priložnosti, ki delajo tatu, neomejeno.
Neko poletno popoldne je, na primer, mirno spremljala celotno dogajanje, čisto na koncu, ko so odšli še zadnji gostje in je bilo na vrsti pospravljanje, pa njeno budno oko ni zamudilo priložnosti, ko smo v delovni vnemi pozabili nanjo in na nekaj pečenega mesa na mizi. Hop, in piščanec je bil njen! Smo pospravili dobrote z žara in naslednji trenutek je našla kruh. Presneto! Tem porednostim se od srca nasmejim, njena požrešnost na splošno pa me včasih zelo jezi ter še bolj skrbi. Mrhovina na obrobju vasi ali razpadajoča riba ob potoku po pasji presoji že res omamno dišijo, toda ko naslednji dan pobiram mehke kakce in v njih polno belih črvov, ni niti malo zabavno. A kadavri so zanimivi le drugje, doma se z lahkoto prelevi v vegetarijanca, še posebej, ko je v igri otroška hrana. Ne samo kruh, grisini in rokice, sladke od otroških kašic, tudi zamrznjena zelenjava, ki se po nesreči raztrese pred pripravo, pa koščki sadja, celo trobentica v lončku … In kako se
punca potrudi, da pride do svoje pojedine! Ko smo oni dan prišli iz trgovine, sem v hladilnik odnesla meso, v vozičku na dvorišču pa pustila lubenico. Tako sumljivo tiho je bila, da sem šla preverit in jo zalotila med dopoldansko malico – lubenico je morala odviti in zlesti v košaro, a kaj, ko je bila tako srečna, da nisem imela srca za nič drugega, kot steči po fotoaparat in deliti veselje. Da ne pozabim, kakšen neprimeren priboljšek dobi tudi na skrivaj, tako da stroga lastnica, ki jo hrani le z dolgočasnimi briketi – meso in druge dobrote so na meniju pri učenju, tega ne vidi. Domači bodo to smrtno resno zanikali in se sprenevedali do konca, a pasji pogled pove vse! [members_only] Nedolgo nazaj je, na primer, spala kot polh in nič je ne bi kar tako spravilo pokonci. Nato je zaslišala glas dedkovega avtomobila. Navdušeno je stekla do okna, cvilila in se oblizovala. Aha! Če ima občutljiv prebavni sistem, pa len nikakor ni – vso hrano predela ena, dve, tri, na njej pa niti grama odvečne maščobe. Pri projektu »porediti Jeno« ne pomaga niti polna skleda briketov, ki je ves dan na voljo. Kakovostnih, seveda. Kadar naročim novo vrečo in odštejem za njo celo premoženje, se z možem rada pošaliva, da jé boljšo hrano kot mi: sveže, lokalne sestavine, pije prečiščeno vodo … Nič čudno, da ima po neodvisnih testih vseh šest zvezdic. Na srečo ne naročujem prav pogosto, kar je dodatna prednost kraševca – poje zelo malo in če ima njen pasji kolega doga velik paket za dva tedna, ga bo Jenuška jedla kar dva meseca. Ob vseh dobrotah, s katerimi si postreže sama, je to pravzaprav logično. 
Če ješ drugje, doma pač nisi lačen, kajne? Vendar analogije za porednosti iz tega ne moremo izpeljati. Če si poreden drugje, si doma še toliko bolj. Po koncu pasje šole, ki sva jo mimogrede zaključili z odliko na izpitu A, jo je začelo od dolgčasa kar razganjati. Po več mesecih miru me je začela spet ščipati in vabiti k igri, na vrtu ni bilo pred njo varno prav nič, le v stanovanju se je lepo obnašala in je pridno grizla samo svojo igračo, ki jo je nesebično delila z malim dvonožnim prijateljem. Čeprav je bilo obdobje, ko je tu in tam spet naredila kakšno lužico, kar izhaja ne le iz pomanjkljivega navajanja na sobno čistočo, temveč tudi iz malčkovih mlakic, ko je vroče dneve preživljal brez pleničke. Hej, če lahko otrok, lahko tudi pes označi svoj teritorij! Da bi umirila presežke energije, sem podaljšala sprehode in povečala aktivnosti z njo. Mimogrede, ko takole pomislim in seštejem kilometre, ki jih zaradi nje prehodim, bi mi zdravstvena zavarovalnica zares lahko znižala premijo zaradi dobre kondicije. Toda za hiperaktivno kraševko ni bilo dovolj, zato sva se vpisali na intenzivni tečaj trikcev in bili navdušeni. Sami nasmejani obrazi, nobenih zateznih ovratnic in cel kup priboljškov. Pa še kakšna koristna vaja, na primer hrenovka na dosegu gobčka in povelje »pusti«, za katerega si obetam, da bo na dolgi rok morda rešil požrešnost. Držim pesti, da tudi bevskanje, saj bom sicer kmalu obtožena kakšnega infarkta – kakšnega mimoidočega namreč tako navdušeno nalaja, da mu srce pade v hlače. Najhuje je bilo zadnjič, ko se je mož podal med letalce in smo popoldne preživeli na aerodromu. Sumljivi padalci, ki so se vzeli kar iz neba, pa cel kup kolesarjev in sumljivih moških, ki so hiteli mimo nje in se niso zmenili zanjo … Takrat sem prvič pomislila, da mi je moja
mrcina morda zares zrasla čez glavo. A ko sem videla, kako hitro se je stisnila k pilotu, ki jo je kljub lajanju prijazno počohal, sem videla, da je ves vik in krik le nedolžna zabava. Konec koncev je za družinskega psa pravzaprav najbolj pomembno, da je prijazna do domačih, še posebej do našega najmlajšega člana, tega pa ima najraje na svetu, tako zelo, da z njim deli celo svoje igrače, hrano in vodo. Čigavo je kaj, ni pomembno, vse je lahko od vseh. In vse bo ostalo varno doma, saj z dvorišča brez naše prisotnosti ne bo spustila nobenega obiskovalca več. Morda našo »kliker« inštruktorico z dobrimi priboljški. Sicer pa je pri petnajstih mesecih že skoraj odrasla in čeprav je po eni strani še razigrana kot mladič, se po drugi zaveda že velikosti svojih zob. Bi čuvaja izdala požrešnost? Bomo poskusili.
Jana Puhar
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
