Po številnih raziskavah naj bi bili lastniki psov bolj zdravi. Glede na svoje izkušnje to brez oklevanja potrdim. Ne le da smo bolj zdravi, opažam, da smo tudi bolj nasmejani. Kar je pravzaprav logično, saj nas kužki s svojimi vragolijami spravljajo v smeh prav vsak dan. Jena je na primer najbolj prikupna, ko si iz nakupovalne vrečke kar sama postreže s kostjo, ki je sicer zanjo, ter potem hitro steče v najbolj odmaknjen kot dvorišča za vsak slučaj, če bi ji dobrote morda vzeli. Potem priboljšek malo požveči in nato skrbno zakoplje za hude čase. Tako imamo na travniku že cel kup lukenj, krtine pa nobene več, saj je očitno pregnala že vse vsiljivce. Svoje priboljške že res dosledno skriva, poskusi renčanja na odvzem kosti pa so s »kliker treningom« zbledeli v nekaj dneh, kar me nadvse veseli, saj si ob dojenčku, ki že veselo kobaca naokoli, res ne moremo privoščiti izgredov s pasjo lastnino. Pes na svoji hierarhični lestvici pač nima lastnine. Kar je več kot dobrodošlo, ko prileze naš fantič do nje in ji iz gobčka vzame igračo, ali ko ga zaloti, kako veselo cvili med zasledovanjem njene žogice. Kraševci imajo sicer precej neizrazit plenski nagon, kar je pri dojenčku nadvse priročno – majhnega, cvilečega, po tleh kobacajočega bitjeca preprosto ne vidijo kot »žrtev«. A če je do naraščaja najbolj nežna duša na svetu, je njen odnos do mame povsem drugačen. Mene bo v svoji razposajenosti še vedno hitro uščipnila, v navalu navdušenja skočila name ali svoj blaten nosek zarila vame. Ta igrivost je v resnici zelo uporabna in jo pri učenju s pridom izkoriščam. V pasji šoli se celo šalijo, da je to kraševec z napako. Zakaj? Ker je tako pridna! Učenje po principu pozitivne motivacije se res bogato obrestuje, čeprav ima stranske učinke. Pri odpoklicu, na primer, se že med tekom proti meni veselo oblizuje. Ampak nagrajevanje čisto vsakega prihoda se nadvse splača. Ko sem ji nadela novo, za številko preveliko ovratnico in jo pustila čakati pred trgovino, se je ovratnica med navdušenim pozdravljanjem mimoidočih snela. In kam je stekla Jena? V trgovino za mano! Priznam, včasih ni lahko nagraditi čisto vsak prihod.
[members_only]
Prejšnji teden je na polju pred domom dišalo po svežem gnoju. Nameravala sem jo pripeti, a sem bila prepozna – dišave so jo premamile. In to tako zelo, da odpoklica preprosto ni slišala. Včasih se mi zdi, da njena naprava za sprejem zvoka med vohanjem preprosto ne deluje. In tako sem se, da ne bi slabila odpoklica in da se naučiva lekcije, preprosto obrnila in šla v drugo smer. Na drugi strani neskončnega travnika sem jo čakala, pripravila priboljške, pela dojenčku pesmice, da bi čas hitreje minil in jeza izpuhtela, a punca se je pasla na polju vsaj petnajst minut. Potem sem obupala in šla domov. Ko je bilo konec požrtije, se je vendarle pojavila pred vrati, vsa smrdeča, seveda, in takrat mi ni prav nič dišalo, da bi jo hvalila. A kaj drugega tako nisem imela na izbiro. Dobra lekcija zame, ni kaj. V spomladanskem tečaju pasje šole so nam tako ali tako razložili, da smo skoraj za vse napake in motnje v komunikaciji s kosmatincem krivi vodniki. No, za vse porednosti nisem kriva sama.
Bilo je obdobje, ko je ponoči zelo rada lajala. Ne le da je spala v pesjaku s prekrasnim razgledom na okolico, kar je povsem neprimerno, saj je videla prav vsakega psa in mačko, ki je užival sladkosti nočne svobode, za svoje vedenje je bila tudi nagrajena. V hiši, kjer živimo zdaj že štiri generacije, je namreč zelo težko pojasniti sostanovalcem 50+ ali 80+, da naj poskušajo lajež ignorirati in bo počasi izzvenel, še posebej, ker bom vztrajno nagrajevala tišino. Bolj kot sem se trudila, da bi punco čez dan čim bolj zaposlila in ji zvečer ne dovolila poležavanja, da bi ponoči utrujeno zaspala, slabše nam je šlo. Rešitev je bila pravzaprav zelo preprosta: psa v stanovanje. Kraševcu zdaj z lajanjem ponoči ni več potrebno odganjati medvedov ali drugih vsiljivcev in tudi podkupnin v obliki pasjih piškotov, da bi utihnila, ni več. Je pa tuljenje zaradi ločitvene tesnobe še vedno prisotno, kadar gre krdelo od doma brez nje. Ni hujše krivice! Sploh, ker je žalovanje bogato nagrajeno bodisi s tolaženjem bodisi s
kreganjem. Dedek je pač trdno prepričan, da če pes tudi po petnajstih minutah ne utihne, moraš do njega, mu povedati, naj bo tiho, seveda s prijaznim glasom, da ne zameri, in potem ponavljati vajo. Stara mama, na drugi strani, jo na skrivaj raje potolaži ali če je res hudo, kar spusti. Da, pes se na ta način res hitro nauči, kaj prinaša nagrado. Ko smo že ravno pri nagradah – ne poznam vegetarijanca, ki bi bil pogosteje pri mesarju, kot sem jaz. Včasih v šali rečem, da moram strošku pasje šole prišteti še priboljške, saj teh moj pes poje res veliko. Ampak če je tako zelo pridna! Še dobro, da imamo na vasi same prijazne mesarje in da dobim včasih veliko vrečo mesnatih kosti za nekaj deset centov. Zrezki za priboljške so seveda občutno dražji. Ko ob koncu meseca naredim finančno kalkulacijo, je pes kar enakovreden strošku fitnesa in aerobike. A ob priporočilu kinologa, da naj bi se s kosmatincem dnevno ukvarjali vsaj tri ure aktivno, časa in energije za druge športne aktivnosti tako ali tako ne ostane. In prav je tako.
Jana Puhar
Objavljeno v peti številki revije Kužek
