Prvi šolski dan smo vsi nestrpno pričakovali, in priznati moram, da tisti dvonožni člani našega krdela zadnjo noč pred dnevom D skoraj nismo spali, tako smo se veselili pasje male šole. V šolo smo šli seveda vsi – pes in vodnik, pa še mama z dojenčkom na tribuno za spodbudo. Imeli smo veliko mešanih občutkov – ali bomo zmogli, ali smo izbrali pravo šolo, ali moramo nujno spremeniti način hranjenja, kako gresta skupaj pozitivna motivacija in zatezna ovratnica, zakaj nimamo klikerja … Kot največji izziv se je nato izkazala koncentracija. Od mladička je pač težko pričakovati, da bo pozoren in pripravljen na delo celo uro. Imeli smo boljše in slabše dneve, bili so trenutki, ko je Jena z veseljem sodelovala, pa tudi črne oblake, ko je na primer pri sosedih odkrila hrano za mačke, ki je bila velika »jackpot« nagrada, da niti najboljši priboljški niso mogli tekmovati z njo. Pa so vhodna vrata ostala odprta prvič in je stekla k njim, in se je zgodba ponovila drugič, nato je tretjič, raje kot sprehod, izbrala dobrote čez mejo, za katere ji ni bilo treba delati. Situacijo smo vendarle uspeli premagati, čeprav je bil strah, da je pobeg postal že vzorec, kar velik. In včasih je bilo potrebno zares globoko dihati, se obrniti stran in se ohladiti, da smo jo ob prihodu veselo pohvalili. Po nešteto urah za računalnikom smo ob premlevanju sodobne pasje literature na temo pozitivne motivacije vendarle naštudirali nekaj stvari, ki zares učinkujejo. Na žalost so vse, vezane na priboljške, kmalu začasno padle v vodo, saj smo zaradi prebavnih težav prešli na strogo dieto s posebnimi briketi, ki naši punci niso šli posebej v slast, kaj šele, da bi jo motivirali za sodelovanje. Ko smo po dveh tednih odkrili najboljši, najbolj naraven in zdrav priboljšek – meso, so se nam dobesedno odprla nebesa! Tako pridnega psa še nismo videli nikoli, vsaj ne našega. V trenutkih, ko stvari niso šle ravno po načrtu, smo se tolažili, da delamo ogromno na socializaciji in da je mogoče res bolj pomembno, da je prijazna do kužkov, da obožuje otroke in se ne ustraši niti krave niti tovornjaka, kot da na povelje takoj leže. Dobili smo veliko pasjih kolegov; Jena je z njimi izmenjevala prijateljske ugrize, mi pa nasvete in izkušnje.
[members_only]
Na polovici male šole smo se nagradili tudi z oddihom na morju. Vikend z dojenčkom in s pasjim mladičem povrhu je bil po pričakovanjih naporen, vendar lep in nadvse poučen. Med drugim smo ugotovili, da je treba biti na kužka pozoren ves čas, saj sicer dobronamerna gospa pri sosednji mizi hitro ponudi sardelico – pri nas je hranjenje pri mizi strogo prepovedano, da je treba tudi na sprehodu na vrvici pazljivo preučiti teren, saj je grizenje alu folije sicer zabavno, kakanje kasneje pa prav nič, in da je čofotanje po vodi za psa najboljša energijska bombica. Neizmerno smo se razveselili, ko je na prometnem počivališču ob avtocesti svojo pozornost, namesto na mimoidoče, usmerila na igro s svojim krdelom, pa tudi prvega dežja po 
morju, ki je od soli še malce trdo dlako naredil čudovito mehko. Pasja šola v dežju se je tudi sicer izkazala kot nadvse dobrodošla, saj je po obdobju suhega vremena ravno na izpitni dan prišel dež in izziv za številne pesjanarje, ki so vadili le v suhem in njihovi psi niso niti sedli v mokro travo, kaj šele, da bi vanjo legli. Če smo v mali šoli dobili šele prvo priznanje, pa smo zagotovo doktorirali iz pasje hrane. Mehki iztrebki, ki kar niso ponehali, tudi po menjavi briketov, antibiotikih, probiotikih in razkuhanem rižu, so nas in veterinarko več tednov resno skrbeli. Ko tudi po že drugi vrsti dietnih briketov ni bilo nič bolje, je prišel čas za vprašanja stricu »Guglu«. Forumi, primerjava hran in naposled odkrita stična točka – piščanec! Zaključek prehranjevalnih izzivov: najdražja in najbolj priljubljena hrana ni nujno najboljša. In preden naslednjič nabavimo največjo vrečo novih kakovostnih briketov, bomo raje izvedli test z manjšim paketom, s tokratno »napako« pa bomo obdarili kužke iz bližnjega zavetišča. Punca je
medtem odkrila novo kulinarično doživetje – lupino lešnikov je zgrizla in pojedla samo jedrca. Ko smo vajo ponovili z orehom, je bil rezultat enak in smeha ni zmanjkalo. Tega pa ni zmanjkalo niti prejemnikom naših novoletnih voščilnic, na katerih je bila Jena z božičkovo kapo glavna atrakcija. Epilog male šole: zatezna ovratnica je ostala ves čas zapeta na oba krogca, pozitivna motivacija nam je bila preprosto ljubša. 96 točk na izpitu in najboljši rezultat med 22 šolarji so potrdili pravilno izbiro in pustili odprta usta vsem skeptikom, ki so doslej verjeli predsodku, da kraševci niso učljivi. So, le pravo pot je treba najti. Dobri priboljški pri tem precej pomagajo.
Jana Puhar
Objavljeno v četrti številki revije Kužek
