To ni vojaška zgodba o tem, kako so se osvajale dežele. Je pa neke vrste zgodba o vojaku, ki je raziskoval svojo deželo in našel mir v tuji.
Bilo je še ne dolgo nazaj, ko sem prvič stopil na peščena afganistanska tla. Če prav pomislim, šest mesecev kar hitro mine in kaj vse se lahko zgodi v tem času. Prvi koraki v majhno mesto sredi negotove države, mesto, ki bo postalo moj dom naslednje pol leta. V množici, polni negotovih pogledov, je bil nekdo, ki je nekako magično privlačil poglede. Čudežno bitje, ki je pomirjujoče deloval na vse okrog njega. Majhna kepica z nedolžnim pogledom – Primus. Navihan od prvega trenutka dalje, samosvoj, kot se pričakuje od njegovega značaja. Sage koochee, kar paštunsko pomeni, »pes nomadov«.
Sage Koochee ali Kuchi, »pes nomadov«, je afganistanski ovčarski pes, ki je dobil ime po ljudstvu Kuchi iz Afganistana. Najdemo jih v srednjih in severnih predelih Afganistana ter okoliških regijah centralne Azije. Njegova glavna vloga je vloga čuvaja in delovnega psa nomadov, ki varuje črede koz, ovac in kamel pred volkovi in tatovi. Ker je to pes nomadov, ki pogosto živi v oddaljenih regijah, se ga težko oceni po zahodnih standardih. Njemu najbližja priznana pasma je srednjeazijski ovčar.
Primusa smo podedovali od predhodnikov in ga vzeli za svojega. Postal je del naše male družine. Vzel si je čas za stvari, ki so se mu zazdele pomembne – uničevanje »najdenih« čevljev, prosto gibanje in sprehajane po bazi … Kar hitro smo se navadili, da je potrebno, navkjub njegovemu nedolžnemu pogledu, pred njim pospraviti stvari na mesta, ki mu niso bila dosegljiva. Mnogokrat smo začudeno našli svoje čevlje zunaj hiše ali pa na drugem koncu hodnika. Brezbrižno ter zanj samoumevno si je dovolil vse. »Sem pač mali pobalin, kaj pa morem, pa saj ne bom več,« bi bil njegov izgovor na vse vragolije, ki jih je počel. Zraven pa bi dodal še tisti nedolžni mladičkov pogled, da bi se izgovor zagotovo prijel. In tako se mu je godilo iz dneva v dan. Majhna zverinica je rasla, nas zabavala in mi smo sodelovali. Ne morem reči, da je bil en sam dan dolgočasen ali pa, da se je ponovil dvakrat. Unikaten, tako Primus kot tudi dnevi preživeti z njim. Bili so razigrani jutranji dnevi, kot tudi lene, popoldanske, bolj na »off« preživete urice. Ni mu bilo težko najti družabnika za igro, kot tudi sam ni nikoli rekel ne, kadar si potreboval pogovor …
Sam sem nekajkrat zapustil bazo za dlje časa in se po tednu ali dveh vrnil nazaj ter se vedno razveselil malega pobalina, ki je, kot da bi vedel, da sem se vrnil, pritekel nasproti. Veselje je bilo vedno obojestransko. Naenkrat smo se začeli spraševati, kdo sploh vodi to igro – mi, ki bi ga morali vzgajati, ga socializirati, mu pokazati, kaj lahko in kaj ne sme delati, ali on – malo, nedolžno razuzdano bitje. Mislim, da je odgovor vsem znan. Potrebno je bilo šolanje in tega je bil seveda zelo vesel ravno Primus. Pa kaj še! Nič mu ni dišalo, da bi malo popustil in se prilagodil pravilom igre, ki ni bila njegova. Spretno se je sprenevedal ter še naprej izigraval sistem, saj je bil v tem »car«, to mu je treba priznati. Mimogrede je koga malo »slučajno« uščipnil, ko je šel mimo njega in si vedno našel kakšen pripomoček, s katerim si je ob grizljanju krajšal urice.
Imel sem namen, da se mu posvetim, ga poučim v osnovnih pasjih veščinah, ga pripravim na civilizacijo, odpeljem v Slovenijo. Pa nekako ni šlo vse po načrtu. Malemu pobalinu sem se res posvečal in ga učil, pripravljal na svet zunaj zidov baze. Zopet me ni bilo teden, dva, tri, zopet je bil neskončno vesel, ko sem se vrnil, vendar z razliko, da je rasel, se razvijal in še naprej, mogoče vedno bolj, poudarjal svojo vlogo v tej igri. Premalo sem bil v domači bazi, prehitro se je učil, kako izigrati igro sebi v prid, preveč drugih ga je želelo vzgajati. Po tehtnem premisleku in pogovoru z ameriškim kolegom sva se odločila, da se njegovo popotovanje ne bo končalo v Sloveniji, ampak v Ameriki, obljubljeni deželi. Vzgojo je prevzel kolega, jaz pa sem mu občasno svetoval. Dnevi so minevali, Primus je rasel in se učil in postajal lep, postaven pes, na čase še vedno samosvoj, ampak ponosen pes, pravi Sage koochee. Medtem je kolega tudi našel rešitev, kako Primusu omogočiti pot domov. Ni bila enostavna, kar se je vedelo že na samem začetku, ampak bila je možnost, da se mu omogoči normalno življenje.
Spomnim se, da sem ravno prišel zopet nazaj in se malo poigral z njim, ko je pristopil kolega in mi rekel, da je jutri ta dan, dan, ko bo Primus zopet pričel novo pot, pot v svojo obljubljeno deželo. Ni mi bilo lahko, a ko sem ga pogledal, sem vedel, da je to zanj najbolje. Naslednji dan smo ga pospremili do vozila, s katerim se je odpeljal do druge baze ter od tod v neznano. Na potovanje, katerega konec ni mogel predvidevati nihče. Odšel je čisto v svojem slogu, s pokončno glavo in samozavestno. Ko je odhajal, se ni niti obrnil, samo pomahal je malo z repom in odšel.
Po mesecu potovanja je srečno prispel v svoj novi dom, kjer je glavna atrakcija. Zanimivo, da zelo rad voha rože. Nekako spominja na zgodbo o bikcu Ferdinandu …
Nowzad Dogs Charity, dobrodelna organizacija, ustanovljena po zgledu britanskih vojakov na misiji v mestu Now Zad, ki so se zavzeli za rešitev nekaj brezdomnih psov. Glavni cilj je brezdomnim živalim, ki dneve preživijo z iskanjem ostankov hrane po ulicah ter s skrivanjem pred vročim poletnim soncem, izboljšati položaj v afganistanski družbi ter jim omogočiti boljše življenje v ljubečem domu. V pomoč so tudi številnim vojakom, ki želijo najdene živali posvojiti in jih odpeljati domov.
Avtor: Dominik Šenk, višji vodnik
Objavljeno v tretji številki revije Kužek
