Draga revija Kužek!!!
Moje ime je Dali in sem eno leto star mešanček sibirskega huskyja in srednjega škotskega ovčarja. Sem zelo priden, prijazen in nežen, pravi ‘cuker’, kot se včasih izrazi moja lastnica. Živim v stanovanju, s prijateljicama muco in miško – ja, baje smo kot iz risanke Tom&Jerry!
Odločil sem se, da vam napišem kratko pismo z namenom, da ljudem povem o svoji sreči in jih opomnim na ostale živali, ki so doživele podobno usodo kot jaz ter še zmeraj čakajo na pomoč.
Svoji lastnici sem izredno hvaležen, saj me je vzela iz zavetišča za živali, mariborskega azila. Tam sem sicer preživel dokaj kratek čas, vendar se tega obdobja vseeno nerad spominjam. Moji sotrpini iz sosednjih kletk so mi pripovedovali o svoji preteklosti; nekateri so tukaj že dolgo časa, drugi so komaj prišli, eni so veseli, da jim je nekdo ponudil zavetje, drugi hrepenijo po svobodi, vsem pa je skupno eno – vsi s(m)o si želeli ljubezni polnega doma, dolgih sprehodov, dirjanja po travnikih ali domačem dvorišču, prijetnega čohljanja prijaznih ljudi, skratka, tistega, česar nam v zavetišču niso mogli ponuditi.
Sam sem bil tam dokaj zmeden. Bilo je zelo hrupno, polno ljudi okrog mene, sosedje so lajali in vsi so me gledali tako direktno ter se me hoteli dotakniti. Zato se še toliko bolj z veseljem spominjam, ko je moja bodoča lastnica prišla do kletke, v kateri sem bival, in tam pokleknila ter me zatem prvič peljala na sprehod. Takoj sva se ujela! Tudi ona je mlada kot jaz, ima rada dolge sprehode, in želel sem si oditi iz njo. Ko sem čez en mesec stopal v avto njene mame in smo se skupaj odpeljali domov, sem bil presrečen.
Pa vendar me nekje pri srcu boli, ker vem, da je še mnogo mojih prijateljev iz zavetišča ostalo tam, čeprav si zaslužijo več, zaslužijo si le najboljše! Zato prosim vse, ki imajo kakšno možnost pomagati, posvojiti ali le sprehoditi katerega od mojih bivših sojetnikov, storite to! Upam, da boste videli, kar sem v njih videl jaz, in da bodo imeli srečo tako, kot sem jo imel sam.
Hvala reviji Kužek, ki je že s prvo številko razveselila mojo lastnico in jo zdaj z zanimanjem prebira, tudi ko bi se jaz raje igral z njo. No, to je pač tako – treba se je prilagajati. Tako kot se ona meni, ko moram zvečer med njeno najljubšo TV-serijo opraviti veliko potrebo. Ampak to je že druga zgodba …
Lep pasji pozdrav,
Dali
Objavljeno v drugi številki revije Kužek
