V zadnjem času ni Jena ušpičila nobene večje lumparije. Dopolnila je peto leto in vse kaže, da se je umirila. Tiste njene redke kaprice smo že dodobra spoznali in sprejeli, tako da naše življenje zdaj teče precej gladko. Pasji rojstni dan smo praznovali v družinskem krogu, z velikim kosom svežih jetrc namesto torte. In seveda, ker smo praznovali vsi skupaj, je bila njena mesna poslastica na meniju šele pozno popoldan. Potem smo šli spat. Spali smo kot polhi, kakšno cviljenje najbrž preslišali, zato nas je zjutraj pričakal precej smrdeč prizor. Od viška glava morda res ne boli, trebušček pa zagotovo. Naslednji dan je Jeno razveselila še njena sprehajalka, ki ji je spekla zdravo torto v primerni, torej manjši velikosti. Dobra šola zame. Ob psu se pravzaprav učim celo življenje, učim se opazovati, spodbujati in omejevati. Ker je malo za Jeno praznoval tudi moj mož, njegovi sorodniki pa se psov na smrt bojijo, sem se odločila, da psičko »naklikam« na pasjo kletko. Tisto prostorno, kovinsko, v kateri bo lahko varno počakala. [members_only] Najprej sem kletko sestavila, jo postavila v predsobo, pustila, da mine par dni, ko lahko novost samo ovohava, in medtem otrokoma postavila tri osnovna pravila: v kletko in iz nje dajemo psa samo starši, kadar je pes v kletki, ga pustimo pri miru, in po kletki nikoli ne tolčemo, ker nas od hrupa vse bolijo ušesa. Vse lepo in prav, a kaj, ko se psička vseeno boji kovinskih zvokov in v boks na začetku treninga ni, razen glave, dala niti tačke. Ugibala sem, da je morda problem v podlagi, da neradi stopi na kovinska tla, in ji zato dala mehko odejico. Nanjo je s šapo že stopila, a je klik kmalu povezala s tem, da se tačka dotakne odeje, in jo je začela praskati proti sebi, tako da je bila odeja hitro zunaj. Šele nato je kliknilo meni: v boks je treba namestiti njeno blazino! Oho, potem so bile notri hitro dve, tri tačke! A naprej ni šlo. Gledala me je s tistimi žalostnimi očmi: »Saj sem pridna, zakaj mi ne daš nagrade?« 
Pa sem treninge prestavila na jutro, na konec kletke namestila vabo – velik kos mesa – in se umaknila iz prostora. Bingo! Sicer je meso hitro pograbila in ga odnesla ven na travo, a štiri tace v kletki so bile vendarle velik napredek in od takrat je šlo vse lažje. Kmalu se je veselila jutranjih treningov, v svojem bodočem brlogu se je brez težav ulegla, sedla, dala glas ali se zavrtela. Da bomo pridevnik »bodoč« odstranili, bo najbrž potrebno še nekaj časa, a najin uspeh je dober dokaz, da se starega psa da naučiti novih trikov. Psa se da naučiti vse, kar zmore učiti vodnik. Naša sprehajalka s svojimi kužkoma trenira na primer samodisciplino: na tla vrže velik kos hrenovke in psa ga ne požreta, dokler jima ne dovoli. Jaz se namesto tega trenutno ukvarjam s treningom varnega sobivanja, da psa pustimo pri miru, kadar je, da na psa ne plezamo, da ga ne vlečemo za ušesa, skratka, da smo do njega nežni in ga več ali manj kar lepo pustimo pri miru. A pri 18 mesecih je človek nad takšno čudovito živaljo seveda navdušen in bi jo raziskoval po dolgem in počez. Tako je zadnjič naša malčica za brke prijela pudlja, ki ji ni ostal dolžen in jo hitro opozorilno uščipnil. Punčko je to očitno zabavalo, navdušeno mi je z gibi kazala kužka in svojo roko ter želela prigodo ponoviti. Ker trening nežnega božanja malega kužka ni bil prav uspešen in je pudelj kmalu kazal zobe, sva lekcijo raje nadaljevali doma. Pogledali sva, kakšne velike zobe ima pes, in se učili, kako se s psom ravna. Seveda z napakami v procesu. V tistem trenutku sem bila neskončno hvaležna za potrpežljivost naše Jene. In odločena, da psa in otroka zares ne smem nikoli pustiti samih! Zaradi pasje varnosti.
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v trideseti številki revije Kužek
