Najprej se ustavimo pri vprašanju, ki se pojavi v naslovu in že vsebuje trditev, ki ne drži nujno v vseh primerih. Mnogo ljudi, ki se ukvarjajo s pasjo vzgojo, pse več kot uspešno trenira s pomočjo besede pohvale oziroma tako imenovane “marker” besede, denimo: “Ja!” Če smo torej dosledni pri uporabi besede pohvale, ki jo izrečemo vselej, kadar nam pes ponudi vedenje, ki ga od njega pričakujemo, še isti hip pa ga za to vedenje tudi nagradimo, bo učinek popolnoma enak, kot če bi uporabljali kliker. Vendar pa se moramo zavedati, da je marker besedo skoraj nemogoče ponoviti na vselej enak način, z enakim tonom in barvo glasu, medtem ko je zvok klikerja vedno in povsod enak. Kadar govorimo, na naš glas precej vplivajo tudi naša čustva, ta pa so seveda pri zvoku, ki ga proizvede kliker, odsotna.
S pomočjo klikerja bo pes manj zmeden
Prav lahko se tudi zgodi, da nas bo nekdo poklical po telefonu in nas recimo vprašal, če imamo čas za kavo, mi pa se bomo odzvali z že omenjeno besedo, ki je v očeh našega psa čudežna, medtem ko ta beseda ne bo posledica nekega vedenja, pa tudi nagrada ne bo sledila. Pes ne bo razumel, kaj se dogaja, saj sta zanj marker beseda in nagrada nerazdružljivi, posledično pa bo zmeden. Pri svoji psici sem preizkusila že obe možnosti, tako besedo pohvale kot tudi kliker in priznati moram, da se obe obneseta. Vendar pa je meni šolanje s klikerjem ljubše, učenje poteka gladkeje, psica pa se novih stvari precej hitreje nauči.
Pomembno je, da kliknemo v pravem trenutku
Kliker proizvaja točno določen in konsistenten zvok, s katerim signaliziramo naše zadovoljstvo nad nekim vedenjem psa. Izjemnega pomena je, da kliknemo v hipu, ko se pes odzove na naše povelje (denimo “sedi”), že v naslednjem trenutku pa mora kliku slediti nagrada. Če bomo z nagrado oziroma s priboljškom prepozni, pes ne bo povezal klika in hrane, posledično pa ne bo dojel, da nekemu vedenju, ki naj bi ga sprožila določena beseda, sledi nekaj prijetnega. Psi se precej hitro naučijo, kakšnemu obnašanju sledi nagrada, pogosto že po nekaj klikih. Vaja “sedi” naj bi torej potekala nekako takole. Ko izrečemo povelje, imamo v eni roki kliker, v drugi pa priboljšek. Ukaz ponovimo samo enkrat, nato pa počakamo, da se pes usede (in to bo prej kot slej tudi storil) ter še v tistem trenutku kliknemo in psu ponudimo poslastico. Vajo ponavljamo in pes bo zelo hitro povezal to, da se je usedel z dejstvom, da je takoj zatem dobil priboljšek. Zvok klikerja in nagrada, ki ni nujno vselej samo priboljšek, lahko je tudi igra, božanje oziroma vse, ob čimer naš pes uživa, bosta v pasjih očeh hitro postala eno in isto. Ko se pes obnaša neprimerno, ga ignoriramo, ob želenem vedenju pa kliknemo in ga nagradimo. Zgoraj opisano vajo, ki seveda spada med najbolj osnovne, pa tudi vse druge, bolj zahtevne vaje, je najbolj priporočljivo izvajati večkrat na dan po zgolj nekaj minut (od 5 do 15) in – kar je najpomembneje – v čimveč različnih okoljih.
S klikerjem lahko psa vzgaja vsa družina
Učenje s klikerjem nima popolnoma nič skupnega s kaznijo, uporabo sile ali preživetimi in nazadnjaškimi metodami, kot so denimo zatezne ovratnice. Gre za metodo, ki temelji zgolj na nagrajevanju lepega in pričakovanega vedenja, hkrati pa je varna in prijazna do psov vseh starosti, že nekajtedenski mladiči so dovzetni za njegov zvok in nagrado, ki mu sledi. Osnovne poslušnosti, priklica in lepega vedenja se da na tak način učiti tudi psa, ki živi skupaj z družinami, kjer primanjkuje časa, saj z njim lahko vadijo vsi, tudi otroci. Čudežna beseda v pasjih ušesih zveni zelo drugače, če pride iz ust nekoga, ki s psom sicer vaj še ni izvajal, kliker pa je po drugi strani nekaj univerzalnega, ne glede na to, kdo ga v nekem trenutku uporablja.
Lina Zalaznik
