Psi se lahko prilagajajo novemu okolju in se učijo izražanja različnih vedenj v določenih situacijah. Kljub temu pasje vedenje v nekaterih pogledih ni tako prožno.
Primer je tipična nagnjenost k vzburjenemu stanju ali agresivnosti. Takšnim stabilnim dispozicijam lahko rečemo vedenjski stili psa, ki pa jih poimenujejo tudi kot temperament, individualnost, vedenjski sindromi ter zadnje čase kot osebnost živali. Kadar preučujemo osebnost ljudi, se osredotočamo na čustva, misli in prepričanja. To pri psih težko opazujemo. Trenutne raziskave so sicer pokazale obstoj različnih osnovnih čustev pri živalih kot tudi kognitivno obdelavo, ki bi lahko bila podobna človeškemu razmišljanju na manj zapleteni ravni. Osebnostne lastnosti bi tako lahko določili kot dispozicijske faktorje, ki redno in vztrajno določajo vedenje v različnih situacijah. Osebnosti psov se razlikujejo v njihovi prilagodljivosti različnim situacijam (preglednica 1). Določena osebnost psa je lahko zelo dobrodošla in prilagojena v enem primeru, isti pes pa je lahko v neki drugi situaciji povsem neprilagojen in povzroča velike probleme lastniku in okolici zaradi svojega tipičnega vedenja (Jensen, 2007; Svartberg, 2001a, 2004; Svartberg in Forkman, 2002).
Preglednica 1: Osebnost psa in prilagojenost na različne okoliščine (prirejeno po Svartberg in Forkman, 2002)
|
PLAHOST POGUM |
||
|
Vedenje proti neznani osebi |
Nizek interes, izogibanje in zadržano vedenje |
Visok pozitivni interes, igrivost in pogum |
|
Tipično vedenje v nepoznanih ne-socialnih situacijah |
Nestrpnost in strahopetnost, nizka stopnja raziskovanja |
Samozavestnost in neustrašnost, visoka stopnja raziskovanja |
|
Verjetnost uspeha v delovnih preizkušnjah |
Nizka |
Visoka |
Pasme, pri katerih so imeli psi, namenjeni vzreji, visoke vrednosti na delovnih preizkušnjah, so v splošnem bolj igrivi kot pasme, katerih starši vzrejnih psov niso pogosto sodelovali na delovnih preizkušnjah. »Razstavne pasme« so bolj plahe kot pasme, kjer so razstavne lastnosti manj pomembne (Svartberg, 2005 a).
Individualne razlike v vedenju psov so še vedno zelo neraziskane. Dve največkrat opisani značilnosti pa sta agresivnost in plahost. Pri psih je kar nekaj vedenjskih vzorcev, ki jih povezujemo s plahostjo, kot so izogibanje, pobeg, nizka drža telesa z nizkim repom in poleženimi uhlji, drgetanje, slinjenje in oglašanje, kot je cviljenje. Raziskave so pokazale, da obstaja več tipov plahosti, in sicer ni nujno, da obstaja povezava med strahom pred socialnimi ali nesocialnimi dražljaji. Strah pred tujci ni nujno povezan s strahom pred nenadnimi glasnimi zvoki, kot sta pok in grmenje, ali pred neznanimi predmeti (Hsu in Serpell, 2003). Obstajata torej dva tipa reševanja problema v konfliktni situaciji. Pes lahko reagira z aktivno strategijo (pobeg ali boj) ali pasivno (»zamrznjenost« ali nepremičnost). Pavlov je razdelil pse na dva tipa: ekscitatornega (pospeševalni) in inhibitornega (zavirajoči).
[members_only]
Pavlov je s sodelavci opazil, da ima večina psov posebno, a vendar stalno vedenje med treningi. Opazovali so tudi vedenje pred treningom in po njem. Psi so bili razvrščeni v kategorije, ki naj bi odražale značilnosti možganov (tip živčnega sistema) (Strelau, 1997), kar prikazuje slika 1.
Omenjeni so bili naslednji tipi:
- šibek tip (melanholik): nevrotičen, občutljiv (bevskanje), bojevit med obvladanjem, strahopeten, inhibitoren; ekstremna prevlada inhibitornega procesa;
- močan – neuravnovešen tip (kolerik): aktiven, živahen, nagnjen k agresiji, zmerna prevlada ekscitatornega procesa;
- močan – uravnovešen – počasen (flegmatik): tih, miren, obvladujoč, zmerna prevlada inhibitornega procesa;
- močan – uravnovešen – mobilen (sangvinik): aktiven, reagira na nove dražljaje, zaspan v monotonih okoliščinah, ekstremna prevlada ekscitatornega procesa.
Slika 1: Tipi reaktivnosti (prirejeno po Strelau, 1997)
V povezavi z vedenjskimi reakcijami so našli dva različna tipa agresije. En tip je bil definiran kot »grozilen« (toga poza telesa, strmenje, renčanje in dvigovanje ustnic) in drugi kot »napadalen« (lajanje, kazanje zob, napad in do neke stopnje hlastanje oziroma nakazovanje ugriza) (van den Berg in sod., 2003). Goodloe in Borchelt (1998, cit. po Jensen, 2007) sta našla dokaze za tri vrste agresivnega vedenja: proti družinskim članom, proti neznancem in proti tujim psom. Poleg omenjenih značilnosti vedenjskih vzorcev psa obstajajo tudi druge, ki niso tako specifične, kot so igrivost, družabnost, splošna stopnja aktivnosti, ločitveni stres, nagnjenost k dominiranju ali podrejanju, navezanost na lastnika, nagnjenost k lajanju in prag bolečine, omenjene pa so bile še mnoge druge značilnosti pasje osebnosti, a le peščica jih je vsaj delno raziskanih.
Osebnost na različnih nivojih
Osebnost tako psov kot ljudi najlaže opišemo s pomočjo hierarhične lestvice. Obstajajo predlogi o dveh dimenzijah osebnosti pri psih, ki odražata pozitivna in negativna čustva (Sheppard in Mills, 2002). Pozitivna čustva sovpadajo z igrivostjo, raziskovanjem, razburjenostjo, medtem ko se negativna čustva povezujejo s strahom, fobijami in razdraženostjo. Ta dva aspekta osebnosti sovpadata z dimenzijama osebnosti pri ljudeh, in sicer nevroticizem in ekstravertnost. Gosling in sod. (2003) je našel dokaz, da pri psih obstajata ti dve dimenziji osebnosti in še dve drugi: naklonjenost (pomanjkanje agresije, sodelovanje) in odprtost za izkušnje (treniranje, raziskovanje). Teorija, ki podpira obstoj ekstravertiranosti pri ljudeh, predvideva povezavo med aktivnostjo, socializacijo in dominantnostjo. Takšne povezave bi nam lahko pomagale razumeti, kako psi na splošno odreagirajo v različnih situacijah. Svartberg (2005b) je ugotovil, da so pri psih pomanjkanje socializacije, agresija do ljudi in strah pred ljudmi tesno povezani. Agresija do drugih psov in strah pred drugimi psi sta povezani z vrsto drugih vzorcev, kot je ne-socialen strah, strah in agresija proti neznanim ljudem, splošna razdražljivost in agresija do drugih psov v gospodinjstvu. V nasprotju s tem pa agresija do lastnika in nagnjenost k lovu (mačk, veveric …) nista povezani z nobenim od vzorcev v njihovi raziskavi.
Zanimivi so rezultati raziskav genoma psa in človeka. Gen (DRD4) za en tip dopaminskih receptorjev na različnih lokacijah v možganih je bil prvi, za katerega so predvidevali, da so razlike v alelih povezane z različnimi vzorci vedenja in osebnosti pri ljudeh. Raziskovali so populacijo policijskih psov (samci pasme nemški ovčar) in ugotovili, da so psi, ki so homozigoti za eno variacijo alela (DRD4-435), pokazali manjšo aktivnost v primerjavi s homozihoti drugega alela (DRD4-447a). Mogoče je, da tako kot pri ljudeh ta dopaminski receptor vpliva na stopnjo aktivnosti pri psih in/ali tudi na druge vidike pasje osebnosti (Hejjas, 2007, cit. po Miklosi, 2007).
Individualne razlike v vedenju psa so tiste, ki vplivajo na vrsto drugih pomembnih stvari, katerih se niti dobro ne zavedamo. Uspeh za pravilno vzgojo in socializacijo naših najboljših prijateljev je ravno v razumevanju psihologije psa, upoštevanju osebnosti psa in v zgodovini. O vsem tem in še več pa prihodnjič.
[/members_only]
Avtor: prof. Urška Krivec
Objavljeno v prvi številki revije Kužek
Viri:
