Vse njeno življenje je ena sama pesem. Velika pevka, polna energije in ljubezni, in tako je tudi z njenimi »kužki«. Svojo izkušnjo je strnila v svoji zgodbi.
Diva in zverinica
Ima velike, čokoladi podobne oči, s katerimi na svet gleda, da se človeku milo stori. In rep, s katerim velikokrat maha tako, da ga pravzaprav vrti okrog in okrog. A ima tudi ušesa. Resda majhna in na prvi pogled nič sumljiva, a še kako kosmata! Uhlja kosmatosti tiste vrste, ki se ji reče terierska. Da, terierska. Ojoj …
Ta ojoj namreč zelo dobro pozna večina ljubiteljev tistih pasjih kosmatincev, pri katerih poreklih so vsaj od daleč imeli zraven prste terierji. Majhno, ljubko, od vraga pa bolj kot nekaj velikih psov skupaj. Lahko bi rekli, da je ni ali skoraj ni stvari, ki bi se je bali. In kako se raztogotijo! Zato Eldi Viler in njenemu kosmatemu prijatelju Tomu ni moč reči drugače kot diva in zverinica.
Kakorkoli, v družini Viler Dežman po vseh izkušnjah in kilometrini danes zelo dobro vedo, kako se spoprijeti s tem čisto posebnim pasjim poreklom. In to navkljub tistim velikim, rjavim, nedolžnim očem. Že davno jim je namreč jasno, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Izven domačih zidov in vrta Tom, pa najsi gleda še tako milo, zato nikoli ni brez povodca. Razen takrat, ko je teren čistina in se neoviran pogled nudi daleč naokoli. Kot vse druge njegove sorodnike namreč tudi njega mikajo srnice, vznemirjajo ptiči, živce mu kravžljajo mačke in v slabo voljo ga spravljajo drugi psi, še posebej veliki. Večji kot so, slabše volje je. Ker je značaj in nagon težko odpraviti, je potrebna pravočasna preprečitev, kajti do pretepa in podobnih neprijetnih dogodivščin pride tako rekoč na mah. Včasih stojiš zraven, pa se zgodi kot bi mignil. Zverinica je na srečo manjše rasti, zaradi česar ga Elda ali kdo drug iz družine na sprehodih laže fizično obvlada, če ne drugače, pa z dvigom brcajočega in otepajočega bitja v naročje. A bojevitež ni nevzgojen ali neubogljiv. Nasprotno.Uboga in tudi ve, kaj sme in česa ne. Le da ne vedno …
[members_only]
Niti predstavljati si ne morejo, kako bi bilo, če bi bil po obnašanju enak prejšnji družinski prijatelj Ken. Ta je bil namreč velik dolgodlaki ovčar, ki ga ne bi mogel nihče niti premakniti, kaj šele dvigovati! Ko so se po Kenovem slovesu čez čas začeli odločati za novega hišnega ljubljenca, so razmišljali, da bi tokrat vzeli manjšega psa. Takšnega, ki bo priročnejši in bolj praktičen tudi za vožnjo z avtomobilom. Ko so po naključju tako videli Toma, so se odločili zanj. Takrat še seveda nihče niti slutiti ni mogel, kakšna presenečenja se skrivajo v mali rjavi kepi.
Kljub majhnosti ima neverjetno veliko energije in tudi kondicije. Skoraj namreč ne mine dan, da z nekom iz družine ne bi šel na daljši sprehod v naravo, velikokrat tudi dvakrat dnevno, pri tem pa ima vedno polne šape dela tudi okrog hiše. Na dvorišče in vrt kričečega bitja ne zaide nobena tuja mačka, pa tudi golobi jo praviloma raje mahnejo k sosedom. Z domačim mačkom Pandijem, s katerim prijateljujeta, tako uživata in gospodarita znotraj ograjenega teritorija. Kljub temu da imata oba neoviran vstop v hišo in izven nje, pa svoboda le ni tako brezmejna. Tom je namreč v svoji terierski prebrisanosti prav kmalu ugotovil, kako in na katero stran se odpirajo vrtna vrata, ki peljejo v okolico. Ko se mu je nekajkrat posrečilo tako izmuzniti, so vrata začeli zaklepati. In ker se odklepanja zaenkrat še ni naučil, lahko o nenadzorovanih in skritih pohajkovanjih odtlej le sanja. A tudi to ni zadostna ovira, da seznam njegovih grehov ne bi bil omembe vreden. Čeprav so se vmešala tudi nesrečna naključja in usode trenutkov, z njim ni nikoli dolgčas. Ob neki priložnosti je zaradi priveza na krmilo med kolesarjenjem potegnil in prevrnil Eldo, spet nekoč drugič je skočil in obvisel na čisto določenem telesnem hrbtnem delu nekega znanega Slovenca, ki se je pri njih mudil na obisku. Takšnih razburljivih dogodivščin je nemalo.
Kljub njegovi majhnosti je čuvaj, kakršnemu ni čisto zlahka najti para in v njegovem domovanju je ni stvari, ki bi je ne opazil ali ki bi mu celo ušla. Najbolj zanimivo pri vsem pa je, da je sicer bitje, ki se rado boža in crklja. In celo domači včasih ob gledanju, v kakšnem nedolžnem položaju spi, ne morejo verjeti, da je to mogoče. Kot da ne bi znal šteti do tri. O, pa zna! In to še kako, najmanj vsaj do deset … Si predstavljate, kako to izgleda pri štirih nogah?
[/members_only]
Roman Turnšek
Objavljeno v prvi številki revije Kužek
