Domači psi

1
1295

Domači pes je štirinožni sesalec iz družine psov Canidae, kamor spadajo tudi volk, lisica, kojot in šakal. Nekateri udomačenega psa uvrščajo med Canis familiaris, spet drugi uporabljajo znanstveno ime Canis lupus familiaris, kot podvrsto sivega volka. Izvor domačega psa še dandanes ni povsem znan, prav tako tudi ne, kako točno je potekala sama udomačitev. Znano pa je, da so se psi udomačili pred več kot 15.000 leti in veljajo za prvo udomačeno žival.

Izvor in udomačitev

Zaradi raznolikosti današnjih pasem psov, je dolgo časa veljajo prepričanje, da je pes nastal s križanjem več sorodnih vrst iz družine psov. Med njimi sta tudi začetnika teorije evolucije, Charles Darwin in avstrijski etolog Konrad Lorenz, ki sta sklepala, da sta prednika domačega psa volk in šakal. Toda druga, verjetnejša in danes bolj uveljavljena teorija pravi, da si domači pes in volk v resnici delita skupnega prednika. Slednje podpirajo tudi rezultati genetskih analiz, ki pravijo, da se domači pes od volka razlikuje samo v 0,2 % sekvenc mitohondrijske DNK, v primerjavi z volkovim najbližjim divjim sorodnikom, kojotom, pa je ta že kar 4 %.

Tako kot izvor psa, tudi potek udomačitve psa ni natačno znano. Najverjetneje so bili psi tisti, ki so naredili prvi korak. Volkovi so se začeli približevati človeškim naselbinam, da so se lahko hranili z njihovimi odpadki in zavrženimi kostmi. Ker so ljudje in volkovi v tistem času tekmovali za hrano, saj so oboji plenili iste živali, so jim bili volkovi s pobiranjem odpadkov manj v napoto, hkrati pa so tako čistili tudi njihovo okolico. Medtem, ko so pogumne in agresivne volkove v bližini naselja pobijali, pa so manjše, pogumne in prijazne živali tolerirali in jih pustili na miru. S tem se je začela prva selekcija in evolucija volka v psa.

Volkovi, kot oportunisti in izjemni opazovalci, so v bližini ljudi spremenili svoje obnašanje, tekom udomačevanja pa so se začeli spreminjati tudi fizično. Njihova ušesa so postala spuščena ob glavi, dlaka je bila drugače obarvana, spremembe so nastale tudi v načinu oglašanja (lajanje) in telesni govorici. Svoje vedenje pa niso spremenili samo psi, temveč tudi ljudje. Počasi so se jim začeli vse bolj približevati, se jih dotikati, božati, predvsem pa so spoznali njihove naravne sposobnosti in uporabnost. Medtem, ko so psi sledili ljudem v upanju, da bodo dobili kaj od plena, so ljudje v psih videli predvsem njihovo uporabnost pri delu. Uporabljali so jih kot odlične lovske pomočnike pri sledenju divjadi, saj se je uspešnost lova s pomočjo psov drastično povečala. Psi so se izkazali tudi kot izvrstni čuvaji pridelkov in lastnine, saj so svojim lajanjem opozarjali na prišleke in hrabro branili drobnico pred drugimi plenilci. Bili so nepogrešljivi spremljevalci na daljših ekspedicijah, odlični pomočniki pri vleki tovora in pašnji črede.

Telesne značilnosti in fiziologija

Čeprav so se psi evolucijsko prilagodili življenju s človekom, pa genetsko ostajajo volkovi – njihova osnovna telesna zgradba izhaja iz divjih volčjih prednikov. Psi so plenilci in mrhovinarji, imajo močno mišičevje, srčno-žilni sistem, prilagojen za eksplozivnosti in vzdržljivost ter močno zobovje za grabljenje in trganje. Osnovna prehrana pri psih je meso, vendar pa so fiziološko gledano psi bolj vsejedi kot na primer mačke. Pri psih torej meso ni absolutna zahteva, saj lahko brez težav jedo raznoliko hrano, vključno z žiti in zelenjavo.

Od čutil je pri psu daleč najbolj razvit voh. Psi imajo v nosu od 125 do 220 milijonov receptorjev, kar je petindvajsetkrat toliko kot človek. Medtem ko mi svet zaznavamo z vidom, psi to počnejo predvsem s svojim vohom. Vid pri psu je torej slabši kot pri človeku. Pasji vid je prilagojen za učinkovitost pri lovu, zato psi dobro zaznavajo predvsem premikajoče objekte, tudi na zelo dolge razdalje. Barvni vid pri psu naj bi bil enakovreden rdeče-zeleni barvni slepoti pri človeku. Pa vendar informacij o tem, katere vse barve psi v resnici vidijo, še danes niso povsem jasne. Nekoč je veljalo prepričanje, da psi vidijo le črno-belo. Kasneje so prišli do spoznanja, da vidijo barve, le katere in v kakšnih odtenkih pa si raziskave še vedno niso povsem enotne. Bolj kot na vid, se zato psi zanašajo na svoj sluh, ki je takoj za pasjim smrčkom najpomembnejše čutilo. Sluh pri psih je občutljivejši od človeškega, predvsem pri visokih frekvencah. Psi torej slišijo mnogo višje frekvence od človeka, gibljivi uhlji pa jim omogočajo hitro določanje smeri, iz katere prihaja zvok. Pri zaznavanju smeri zvoka so psi kar do štirikrat natančnejši od ljudi. Najslabše raziskano čutilo pri psih je okus. Znano je, da ima pes pet različnih tipov čutnic za okus in zato okuša precej manj, kot lahko okušamo ljudje.

Življenjska doba psov je bistveno krajša od ljudi ter se med psi zelo razlikuje. Življenjska doba je odvisna od telesne velikosti, zdravja in predispozicij. Manjše pasme praviloma živijo dlje in lahko dočakajo celo dvakratno starost kot njihovi večji predstavniki. Tako lahko na primer pritlikavi koder v povprečju dočaka tudi 16 let, medtem ko irski volčji hrt, nemška doga ali bernski planšarski pes običajno dočakajo manj kot 8. Gledano v celoti, je srednja življenjska doba psov malo nad 10 let.

Tako kot ljudje, se tudi psi srečujejo z mnogimi zdravstvenimi težavami. S pasemskim standardom, nadzorom in načrtno vzrejo kinologija stremi k parjenju čim boljših in predvsem zdravih predstavnikov pasme. Z izogibanjem parjenja v sorodstvu in psov s telesnimi, karakternimi ali zdravstvenimi pomanjkljivostmi, lahko pripomoremo k zmanjšanju različnih (prikritih) dednih bolezni.

Psi več pasem

Psi so bili v partnerstvu s človekom izjemno dragocena žival, saj so opravljali različne izredno zapletene in težke naloge. Skozi tisočletja, predvsem pa v zadnjih nekaj stoletij, so domače pse med seboj selektivno križali in vzrejali za različne namene. Z načrtno vzrejo so nastale različne pasme psov, ki so si med sabo vizualno in karakterno tako različne, kot je bil različen namen, za katerega so bile vzrejene. Tako imamo dandanes na stotine različnih psov, od najmanjšega yorkshirskega terierja (najmanjši je v višino meril manj kot 10 cm in tehtal 113 g), do največjega angleškega mastifa, ki lahko presega tudi 100 kg telesne teže ali nemško dogo s plečno višino nad enim metrom. Na svetu praktično ni druge živalske vrste, znotraj katere bi obstajale tako velike očitne razlike v zunanjosti, kot pri psih.

Poznamo več delitev pasem, v Evropi se največ uporablja delitev Mednarodne kinološke zveze (FCI).  Pasme psov se delijo po skupinah, kjer se bolj kot na sorodnost gleda predvsem na videz in skupne lastnosti oziroma funkcijo, za katero je bila določena pasma vzrejena.

Kinološka razvrstitev pasem temelji na določilih evropske kinološke organizacije in razvršča pasme v deset pasemskih skupin:

  1. Ovčarski in pastirski psi
  2. Pinči, šnavcerji, molosi in švicarski planšarski psi
  3. Terierji
  4. Jazbečarji
  5. Špici in pratipski psi
  6. Goniči in krvosledci
  7. Ptičarji
  8. Prinašalci, šarivci in vodni psi
  9. Pritlikavi psi
  10. Hrti

V Mednarodni kinološki zvezi je registriranih 344 različnih pasem psov, seveda pa jih v resnici obstaja še veliko več. Poleg pasem psov, ki so priznane s strani FCI organizacije, imamo tudi pasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme, pasme psov, ki so v čakanju – pogojno priznane pasme, redke pasme psov, hibridne pasme psov, itd.

Tea Vardjan Rožič

Viri:
sl.wikipedia.org
www.fci.be
www.kuzek.si
Deli

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR