Zgodba psičke, ki govori z očmi

Pisalo se je leto 2012….bil je mesec julij…takrat najbolj vroč kar se jih spominjam….za mano je bilo že kar nekaj let….5 sem jih naštela do tedaj….Spomnim se vsega….ni bilo veliko lepega….ko sem prišla k hiši sem bila majhna, ljubka…nekako se je vse vrtelo okoli mene….A je bilo prelepo da bi trajalo! Moja lastnica je hudo zbolela….čutila sem da ne bo dolgo več z mano….in vse, vse kar je imela sem bila jaz…no imela je tudi moža, ki pa je bil grob do nje…in tudi do mene…Neko jutro sem mislila, da sanjam….bilo je mrzlo….sneg je naletaval….in ko se zbudim vidim, da niso sanje….bila sem priklenjena na verigo sredi dvorišča….brez strehe, lačna…nisem se zbudila z dotikom tiste ženske, ki me je imela rada….Vedela sem…ne bo jo več nazaj! Tisto zimo sem si dobro zapolnila..po mrazu,ki me je grizel v kosti…po lakoti,ki jo prej nisem poznala! Tu in tam sem bila tepena s palico…..sedaj vem zakaj? Ker sem lajala! Lačna in premražena dokler se nisem utrudila! No zima je minila…pa pomlad in april,ko sem bila več mokra kakor suha……ketna me je rezala v vrat…zažrla se je v moje meso, ker je bila tesno zategnjena da sem komaj še dihala…..Vztrajala sem, da sem nekako le pretrgala to ketno….dolgo je trajalo…a sem bila svobodna! Okolice nisem poznala…le pločnik me je ločil od glavne prometne ceste sredi tistega kraja..prekletega zame! No pa se vrnimo v tisti vroč mesec julij, ko sem se ponovno rodila! Ležala sem na pločniku….pripravljena da zbežim pred tistim, ki me je privezal na ketno in na očeh vseh ljudi, ki so se vozili po cesti! Vem,da je sonce počasi ugašalo…vidim dva človeka, ki greta peš proti meni…..videti je, da imata nekaj zame….zaupala bom…nimam več kaj izgubiti….Po glasu sem spoznala, da sta prijazna….in res….nasula sta mi pločevinko hrane na vroč asfalt….nisem jedla…goltala sem…skoraj nisem dihala tako sem bila lačna….pobožala sta me…mi govorila lepe besede….v njunih očeh sem spoznala, da se je prijateljstvo že spletlo….no to je več kot prijateljstvo! Veliko stvari se je potem še odvijalo zame….od prve vožnje v avtu…do sterilizacije, operacije tačke,verigo so mi z vratu komaj odstranili….še danes…po 5ih letih novega življenja imam spomin nanjo! Brazgotina ki ne bo nikoli izginila! No danes…danes po 5ih letih lahko napišem da sem najsrečnejša kuža pod soncem…..toliko poljubčkov, božanj, lepih besed….prav sleherni dan….sprehodov,voženj z avtom….noči prespim v topli postelji…nikoli sama…nikoli lačna….roka teh dveh mojih lastnikov je tako nežna….posebna sta…..Poleg 3 muckov, s katerimi si delim domek sta meni vse kar imam….in vse kar potrebujem! Kljub temu, da imam že čez 10 let…da sem včasih počasna, bolna…da ne slišim več na prvo besedo….da imam svoje slabe dni…tudi vid mi počasi peša…..Kjlub vsemu je vse ravno tako kot je bilo prve dni, ko smo se spoznali! Res sem hvaležna….dajem jima vse kar pač znam….in vem, da razumeta vsako mojo pasjo “besedo”…ko ju poližem po roki me pobožata, ker to pomeni hvala po pasje! Ko grem do vrat točno razumeta da moram lulat…..ko ju pogledam tako kot znam le jaz doma nikoli ne zapustita brez mene……Kako lepo je moje življenje….še zdaj me včasih v spanju preganjajo sanje…..in jočem…a me hitro prebudi objem in poljub mojih dveh! Srečo sem imela, da sem spoznala ljudi tudi drugačne…tiste s srcem…..ko bi le vsi psi imeli to srečo……In ja…vem…veliko ljudi me pozna….v živo ali po slikah iz f.b-ka….Za tiste ki pa me še ne poznate….Sem psička Kala…..najsrečnejša kuža pod soncem!

Zgodba bralca