Mačke. Zabava mnogih psov. Je sploh kaj slajšega kot njihovo preganjanje? No, Jena bi tu brž izstrelila: njihova hrana. Ko je prišla v naš dom, je na dvorišču že kraljevala mačka, ki je s svojo prijetno naravo udomačila našo prejšnjo psičko, sicer strastno preganjalko mačk. Zato me ni niti malo skrbelo, da ne bi socializirala mlade kosmate kepice. Na mačke je tudi nisem nikoli ščuvala, skušala sem se izogibati besedi muca, tako da ti zvoki v njej nikoli niso zbujali osnovnega pogojevanja. In res, z Mikico sta srečno sobivali, dokler ni nekega dne odkrila mačjega prostorčka za hranjenje. Pri polni skledi se prijateljstvo hitro konča, od zavisti in požrešnosti se slišijo samo še zvoki hitrega mlaskanja in opozorilnega renčanja. Ker pametnejši odneha, se mačka za svojo dolgočasno industrijsko hrano v takšnih situacijah ne zmeni preveč, modro se umakne na prostran travnik in lovi. Sveže, tople, sočne miši so za krvoločnega sesalca najboljša nagrada. In Jena ali njen ostareli pasji prijatelj Jogi tako navdušeno prideta do prepovedanih priboljškov, kadar malček pusti odprta vrata v kolesarnico pod senikom. Veselje se tu nikakor ne konča. Za našo hišo so ob ogromnem zelenem travniku še večja njiva, pa sadovnjak in kašča. Raj za glodavce ter v nadaljevanju prehranske verige tudi za mačke. In za pse, ki se neskončne dopoldanske ure na smrt dolgočasijo, pa najdejo razvedrilo v dolgotrajnem bevskanju na svoje naravne sovražnike. Mačke v jok in na drevo? [members_only] Nikakor, zelo dobro vedo, da so na drugi strani ograje varne in se prav nič ne ozirajo na zvočno spremljavo, ko ure tičijo pred isto luknjo, da bo prišel čas za pojedino. In dam roko v ogenj, da so pred Jeno varne tudi na isti strani ograje. Morda se bo, kadar bo skušnjava prehuda in v bližini ne bo njenega krdela, kdaj res zapodila za kakšno, se zabavala ob preganjanju in nato užaljeno lajala pod drevesom; to pa je tudi vse. Kadar sva skupaj na sprehodu, se niti to ne zgodi. Instrumentalno pogojevanje jo je naučilo, da ji navdušenje njene lastnice, ko zagleda mačko in raje izbere prihod k človeku, ne tek za mačko, prinese izdatno navdušeno cviljenje, pljusk pohval in vrečo slastnih priboljškov. Zato jo, kadar zagledava mačko, pogosto niti ne pripnem. Le pokličem jo k sebi in začnem z nagrajevanjem. Zgodilo se je že, da je njen sicer šibek plenski nagon vzplamenel, pa je dala v nižjo prestavo in začela teči za kosmatinko, a jo je moj klic kot iz topa izstrelil nazaj. O, kako sem bila ponosna! No, pa sva oni dan preizkusili njeno vodljivost ob najhujši skušnjavi na majhnem hribčku, le pet metrov stran od skušnjave najhujše vrste: krmilniku za mačke naših sosedov. Zagledala je prvo mačko in ostala pri meni. Padla sta slasten košček mesa in kup pohval. Prišla je še druga mačka, Jena je zastrigla z ušesi, se usedla pred mene in se navdušeno presedala ter oblizovala. Kakšen čudež je tale pozitivna motivacija! Mož kar ni mogel verjeti svojim očem in jaz sem zrasla še za nekaj centimetrov! In ker nam gre takšno sobivanje odlično od rok, sem prišla na idejo, da uresničim dolgoletno željo in si po letih abstinence privoščim spet mačka. Glava družine je bil odločno proti, najmočnejše argumente je poleg majhnih otrok polagal na psa – da bo cvilila od vznemirjenja, praskala vrata, ob morebitnem srečanju živalco nemara kar ugonobila. A kdor ne riskira, ne profitira in tako je zmagala želja. Ko smo našo Bello, odraslo samičko pasme Ragdoll, prinesli domov, smo jo sicer dali povohati Jeni, nato pa ubrali taktiko –čim manj interakcij. Jena, kot veste, raje spi v miru na hodniku kot v trušču v dnevni sobi, poskrbeli smo le še za zaprta vrata in težav ni bilo. Od mačke ni bilo kar mesec dni skoraj nobenega zvoka! Nato je prišla ženitev in glasno klicanje snubcev je paralo ušesa, očitno ne pasjih, saj je Jena ostala ledeno hladna. Kadar je mačko slučajno opazila, se zanjo ni preveč zmenila. Dokler nisem naredila usodne napake in ji za posladek prinesla malo mačje top premium konzervice, ki jo izbirčna lepotica pač ne mara, a stane celo premoženje. Jaz Savinjčanjka, mož Gorenjec, seveda ne bomo metali stran, in sem ponudila Jeni. O, od takrat je zgodba že drugačna! Kraševka je ugotovila, da imamo mačko s slastno hrano, ob nasledjem glasnem klicanju ženinov – kdo bi si mislil, da se mačke lahko ženijo vsak mesec – je že cvilila tudi sama. Da bi zmogla sprostiti frustracije, si je poiskala premostitveni predmet. Izbrala je gumijasto klobaso, jo nekaj dni neprestano nosila s sabo, celo na sprehod, jo tako strastno skrivala pred mačko, da je zanjo razpraskala svojo posteljo, zraven cvilila in se tresla. Zatekla se je celo v kočo svojega kompanjona Jogija! Nas je že pošteno skrbelo. A ženitev je minila, feromoni so izginili, mačka je tiho, igrača je utonila v pozabo. Do naslednjih vročih dni imamo mir.
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v osemindvajseti številki revije Kužek
