Vprašanje: Pozdrav! Imamo problem z našim maltežančkom. Ko mi jemo, vedno čaka, kdaj bo kaj dobil, tudi če ima svojo posodo polno hrane. Šele ko ne dobi nič od mize, poje svoje brikete. Kako naj ga navadimo, da bi jedel svojo hrano in ne bi več prosjačil pri mizi? Hvala in lep pozdrav, Tina.
[members_only]
Odgovor: Poglejmo si najprej nekaj dejstev o tem vedenju – prosjačenju za hrano. Nekateri raziskovalci so mnenja, da imajo psi prirojeno nagnjenje k prosjačenju. Šlo naj bi za vedenje, ki je prispevalo k lažjemu preživetju, ko je postajalo njihovo prehranjevanje vedno bolj odvisno od ljudi. Kot rezultat tega je prosjačenje vedenje, ki se ga pes zelo hitro nauči in je zanj takoj pripravljen. S tem, ko občasno dobi hrano z mize, se nauči, da zanjo prosi in lahko pridruži k temu še druga za lastnika moteča vedenja, npr. cviljenje, lajanje in skakanje. Prosjačenje je vedenje, ki se oblikuje pod vplivom variabilnega urnika nagrajevanja, kar pomeni, da je vedenje toliko močnejše tudi zato, ker pes dobi hrano v različnih intervalih. Včasih jo dobi takoj, ko prosi. Včasih mora dolgo čakati in prositi. Tretjič je morda sploh ne dobi. In naslednjič spet dobi. In ravno to krepi vedenje! In nenazadnje priboljški z mize so tako zelo raznoliki: enkrat riba, drugič krompirček, tretjič zrezek … Mogoče bi to lahko primerjali z vedenjem ljudi v igralnici: vržeš kovanec, ni nič, drugič zazveni nekaj cekinčkov, potem poskusiš spet in spet in dolgo nič, ampak igralec še vztrajno pritiska tipke na avtomatu. In potem ponovno nekaj … Tako se vedenje vzdržuje in celo krepi!
Tudi ignoriranje se običajno ne izkaže kot dobra strategija pri odpravljanju tega vedenja. Zakaj? Ker vsi ljudje tega ne zmorejo. In četudi mi našega psa pri mizi zmoremo ignorirati, pa se včasih otroci, očetje, mame, babice, dedki in obiski ne zmorejo upreti »lačnim učkam«.
In kakšne bi bile možne rešitve te težave? Za odpravljanje te težave sejd kot najbolj učinkovito izkazalo učenje nekega drugega alternativnega vedenja. Psa naučimo, da si pozornost in hrano lahko pridobi le s tem, da naredi to, kar pričakujemo od njega. In sicer to, da mirno in sproščeno leži na svojem prostoru.
Kako s tem pričnemo? Pes naj sprva pri obrokih leži blizu mize, kjer ga občasno nagrajujemo za mirno in sproščeno ležanje v različnih časovnih intervalih. Sprva ga lahko nagrajujemo za ležanje ob mizi in na povodcu, če je to potrebno (stopimo nanj toliko, da ne vstaja nenehno). Kasneje pa bolj stran od mize oziroma na svojem prostorčku.
Da bomo psa lažje naučili tega, ga nikoli ne hranimo neposredno od mize, ampak vedno stopimo do njega, medtem ko leži, in mu dajmo hrano k tačkam, tako da vmes ne vstaja. Seveda pa je pomembno, da tudi ostalim članom družine razložimo, kdaj mu lahko dajo hrano. Verjemite – lažje bo šlo tako, kot da mu sploh ne dajo hrane (saj verjetno že sami veste, da včasih kakšen košček skrivaj pride pod mizo, ko ne gledate, a ne?).
[/members_only]
Lep pozdrav, Anita Gosnik
Objavljeno v dvajseti številki revije Kužek
