Vprašajte pasjo psihologinjo, 4. del.

2039

Revija Kužek se je dogovorila za redno sodelovanje z Anito Gosnik, ki je univerzitetna diplomirana psihologinja. Usposablja se iz vedenjsko-kognitivne terapije, v Veliki Britaniji pa opravlja podiplomski študij iz psihologije in vedenja psov. Novopečenim lastnikom psov pomaga s preprostimi napotki in z uvajanjem pravil, kako vzgojiti navihanega mladička v lepo vzgojenega odraslega psa. V rubriki vprašajte pasjo psihologinjo bo odgovarjala na vaša vprašanja, povezana z vzgojo mladičkov. Vprašanja pošljite na elektronski naslov psihologinja@kuzek.si. Odgovori so informativnega značaja, niso primerni za nujne primere in ne morejo nadomestiti poglobljenega osebnega posveta s strokovnjakom.

Anita Gosnik, univ. dipl. psihologinja, PSI-SVET

VPRAŠANJE: Pozdravljeni, imam psičko mešanko manjše rasti, staro dve leti. Že kot mladička se je bala psov, ki so bili večji od nje, zato sem se odločila, da se vpišemo v malo pasjo šolo, kjer je veliko različnih psov, ki se jih bo lahko navadila. Na koncu je ugotovila, da če bo napadla drugega psa, jo bo ta pustil pri miru. Najini sprehodi so zdaj takšni, da dokler v bližini ni nobenega drugega psa, je vse v redu, ko pa kakšnega srečamo, dá rep med noge. Ko se ji pes približa, da jo bo povohal, mu včasih za nekaj sekund dovoli, včasih pa ga kar takoj napade. Kako naj ji pomagam, da bo ugotovila, da ne bom dovolila, da bi se ji kaj zgodilo?

 Anja

[members_only]

ODGOVOR: Pozdravljeni! Vaša psička se, že odkar jo poznate, boji večjih psov. Poskušali ste ji pomagati z obiskovanjem pasje šole, kjer pa se je težava samo še poslabšala. Naj povem, da vaša izkušnja ni redka, pravzaprav je kar pogosta. Kljub temu da si želimo in pričakujemo, da bi bile pasje šole namenjene tudi socializaciji ali celo predvsem temu, se pogosto zgodi, da psa naučijo osnovnih ukazov, malo pa načinov pristopanja do drugih psov, sprehajanja, obnašanja lastnika ob srečanjih, držanja povodca, spoznavanja lastnikov s stresnimi signali psov in drugo. Pogosto gre pri šolanju za preusmerjanje pozornosti na lastnika, kar je v osnovi sicer dobra tehnika, vendar pa lahko pri plašnih psih izzove tudi odzivnost psa. To pomeni, da se pes pridno trudi preusmerjati pozornost na lastnika, sedi in ga gleda, hkrati pa ve, da je v bližini nekaj, česar se boji, v našem primeru pes. Ko pride drugi pes zraven in preblizu, plašen ne zmore biti več osredotočen na lastnika, saj je strah preveč močan. Pogosto spregledamo prve znake stresa in nelagodja, na primer pogledovanje stran, zehanje, včasih tudi vohljanje trave. Pogosto opazimo šele nasršenost dlake na hrbtu, renčanje, lajanje, zaganjanje in šavsanje po zraku. Tako daleč pride po navadi zato, ker je pes na povodcu in ne more zbežati, se umakniti, svoje pa pogosto pripomore tudi lastnik s svojim vedenjem, dodatnim ukazovanjem, zategovanjem povodca in lastnim strahom, kaj bo. Zato se pes v skrajni sili odloči za možnost, da se agresivno odzove na drugega psa. Takrat se napetost sprosti, vsiljivec se umakne ali pa se umaknemo mi. Tako namesto strahu pride olajšanje. Naslednjič pes stori enako. Močan strah je zelo neprijetno čustvo, zato je psa treba naučiti, da so drugi psi v redu in da se lahko srečanja z njimi veseli. Tehnike učenja niso zahtevne, je pa treba vaje predstaviti in preizkusiti v živo, da bo izvedba pravilna, zato ne dvomim, da bo pes kmalu bolj sproščen. 

VPRAŠANJE: Pozdravljena! Imam zlato prinašalko, staro tri leta. Živimo na manjši kmetiji, psička je zelo pridna, se ne potepa, čez dan je zunaj, ponoči pa spi v hiši. Imamo pa eno težavo, nismo je navadili vožnje z avtom in zdaj nikakor noče vanj. Peljala se je mogoče trikrat in se je vsa tresla. Nerada jo puščam samo doma, če moram za nekaj ur od doma, rada bi jo vzela s sabo. Kaj storiti? Hvala za odgovor in veliko uspehov vam želim.

Vesna.

ODGOVOR: Pozdravljeni! Vaša psička vožnje ni navajena, zato jo je strah. Pasji organizem ni prilagojen in navajen vožnje, lahko ji postane slabo, se ji vrti. Tudi hrup, tresljaji, zaviranje, ovinki, vonjave, »brzeče« slike, ki jih vidi skozi okno, ji lahko vzbujajo strah. Pojavil se je tudi že strah pred samim strahom, psička najverjetneje že predvideva, kako bo, če se hočete odpraviti na vožnjo in se temu upira. Odvajanje strahu pred vožnjo ne gre kar naenkrat, na to jo je treba navajati postopno. Nujni so majhni in enostavni koraki ter sproščanje psičke, o čemer bi se morali dogovoriti osebno, da se vaje prilagodijo vaši psički. Vsekakor pa jo je dobro tudi naučiti, da nekaj ur mirno počaka sama doma, v hiši, na njej namenjenem prostoru, kjer je navajena in se počuti varno. 

[/members_only]

Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek