David Foster je bil na enem izmed samotnih otokov Brazilije, ko je v daljavi zagledal senco. Ko je bolje pogledal, je opazil, da sploh ne gre za senco, ampak za črno žival. V nekaj trenutkih se mu je približala prijazna, a shirana psička. Bila je v obupnem stanju – videle so se ji vse kosti, tudi dlaka je bila v zelo slabem stanju. David si je rekel, da psičke ne bo pustil tako in se je odločil, da naredi vse, da psičko vzame s seboj iz otoka.
Psičko je poimenoval Negrita in jo spravil na svojo barko. Takoj ji je priskrbel obrok, zavedal pa se je, da bo potrebovala tudi veterinarsko oskrbo. Kljub temu da je David imel še nekaj planov na otočju, je preklical vse načrte, da bi Negrito lahko čim prej pripeljal do veterinarske klinike. Konstantno je bil ob njej in med njima se je stkala posebna vez – David je vedel, da poti nazaj ni. Odločil se je, da bo psičko pripeljal s seboj v Anglijo.
Postopek „selitve“ psa čez lužo je vse prej kot enostaven – ogromno je birokratskih pravil, ki se jih je David mogel držati. Sam se je že vrnil v svoj kraj, je pa mogel čakati več mesecev, da je Negrita opravila vse zdravstvene preglede in se je lahko odpravila na pot. Po mučnem čakanju je psička končno prispela k Davidu in še danes sta nerazdružljiva. Čakalo ju je veliko dela in navajanja na „normalno“ pasje življenje, a David pravi, da se bo zanjo trudil do konca življenja.
Veronika Sivka
