Beseda služba mi ni preveč všeč. Ker jo po navadi slišim takrat, ko se Maja in Mitja odpravljata od doma. Veliko raje imam besedo hrana ali besedo počitnice, ki sta precej bolj zabavni od službe. A zadnjič se je celo ob tej zdolgočasenki zgodilo nekaj sila zanimivega.
»Danes greš z mano,« mi je rekla Maja, ko se je vsa raztreščena odpravljala od doma. Seveda sva se – kot sem pri njej že navajen – vsaj še dvakrat vrnila v stanovanje. Prvič po ključe od avtomobila in drugič po vrečke za moje kakce. Nato sva se končno odpeljala. »Veš, kam se peljeva?« me je spraševala. Joj, si smešna, sem si mislil. Kužki smo zelo pametne živali, a človeških misli res ne beremo. Vsaj zaenkrat. Nisem ji hotel pokvariti veselja in sem ji vseeno naklonil nekaj radovednih pogledov. »V vrtec. In to v čisto poseben vrtec. Pasji vrtec!« je vzhičeno pripovedovala.
Vrtec? Hm. Te besede pa še nisem slišal. No, ali pač. Mitjeva nečak Mark in nečakinja Iza hodita tja. Če se prav spomnim, sem pri babi in dediju, ki me včasih čuvata, ujel, kako Mark pripoveduje o tem, da se vrtcu igra s svojimi prijateljčki. To se dobro sliši. In da hodijo na sprehode. Še boljše. In da imajo pred spanjem kosilo. Oh, to je najboljše!
Poln pričakovanj sem komaj čakal, da Maja ustavi avto in da končno vidim, kako ta super beseda izgleda v resnici. [members_only] In res! Že prvi pogled na ogromen travnik, na katerem so bile razposajene pasje ute, je veliko obetal. »Najprej morava najti oskrbnika,« me je mirila Maja. A mene je veliko bolj kot oskrbnik zanimala gruča kužkov, ki se je pojala po travniku. Bili so večji in manjši od mene, svetlejši in temnejši, predvsem pa so bili vsi videti zelo veseli. »Hej, hej, počakajte me, tudi jaz sem tukaj,« sem prijazno bevsknil in švignil mednje.
»Kar spustite ga s povodca, vidim, da z njim ne bo nobenih težav, takoj so se ujeli,« je Maji rekel oskrbnik. In mi s tem seveda takoj prirasel k srcu. Sicer pa … Kakšnih težav neki! Z mano ni nikoli težav. Jaz sem vendarle najbolj kul kužek na planetu! No, razen kadar ne ubogam. Ampak to se nikoli ne zgodi. Skoraj nikoli.
Čisto po tihem vam lahko povem, da sem se v vrtcu celo malo zaljubil. V psičko z dolgo belo dlako in čudovitim košatim repkom. Bila je malo večja od mene. No, precej večja. Ampak, hej, nasprotja se privlačijo! Na žalost pa se je veliko bolj kot Baja – tako je ime moji beli lepotički – zame zanimala Rjavka. Tako ji rečem zaradi njenih kratkih, rjavih dlak. Njeno pravo ime je drugačno, a sem ga že pozabil. Baje pa nisem pozabil. Res mi je bila všeč!
Po igranju na travniku smo se zleknili pred eno od pasjih hišk in skupaj malo zadrnjohali. Čas je zelo hitro minil, veliko hitreje kot takrat, ko sem sam doma in čakam, da Maja in Mitja prideta iz službe. V družbi je dolgčas lažje pregnati.
Vesel sem, da sem spoznal besedo vrtec. Jaz mu po novem rečem kar tovarna zabave. V to tovarno bi z migajočim se repkom hodil v službo. In kar naenkrat se tudi ta beseda ne sliši več tako slabo, kajne?
[/members_only]
Tvoj The Lovro.
Maja Kepic in Mitja Račič
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
