Moje ime je Lovro. The Lovro. Kmalu bom star pet let in moji pasmi rečejo kavalir kralja Karla. Nimam pojma, kdo je bil ta Karl, mojima skrbnikoma že ni tako ime. Živim namreč z Mitjo in Majo in onadva ne nosita nobene krone. Kljub temu mi je z njima zelo lepo. Včasih ju ne razumem, večino časa pa se zabavamo, veliko se igramo in zelo dobro jemo. Jem pa rad, o ja! Zelo rad! V mojem pasjem življenju se toliko dogaja, da sem se odločil, da bom začel pisati dnevnik. V mojih dogodivščinah se bosta bržkone prepoznala marsikateri kužek in njegov lastnik. Prijetno branje vam želim.
Jojmene, tako stresnega meseca pa še ne! V svojem celem pasjem življenju še nisem bil tako zmeden kot zadnje dni. Pa je od tega, odkar sem pribevskal na svet, že skoraj pet let.
Bil je povsem običajen dan. Saj veste, Mitja in Maja sta zjutraj vstala, spila kavico in me peljala okrog bloka na hiter sprehod, da opravim, kar imam opraviti. Skoraj vedno smo naredili isti krog, tako da sem poznal domala že vsak kotiček v našem naselju. Kužki imamo posebno navado, da se polulamo na več mestih, da potem točno vemo, kdaj se je kateri od nas kje nahajal.
Tisti dan ni bilo nič drugače. Znani so mi bili vonji, točno sem vedel, kateri pripada kateremu. Rafa, Epi, Čola – vse sem našel in to me je nekako pomirjalo. Jaz pač moram vedeti, da je z mojimi prijateljčki vse v redu, s tem sta se Mitja in Maja že zdavnaj sprijaznila. In ko sem se – tako kot vsako jutro – prepričal, da je tako, smo se lahko vrnili v naše stanovanje, kjer smo, kot je običajno, pojedli zajtrk, nato pa … Nato pa rom-pom-pom!
[members_only]
Mitja in Maja sta kar naenkrat začela prinašati škatle in jih polniti s stvarmi, ki smo jih imeli prej po omarah. »Okej, morda se odpravljamo na kakšen izlet,« sem najprej pomislil. Čeprav se mi je zdelo čudno, zakaj bi na izletu potrebovali celo računalnik in televizijo. Tega po navadi nismo jemali s seboj. Ampak tudi temu nisem posvečal pretirane pozornosti, dokler se nista začela nevarno približevati mojim stvarem. Mojim osebnim stvarem!
Sveti kot, kot jaz pravim prostoru v stanovanju, kjer so pospravljeni moje igrače in, kar je najpomembnejše, briketi in raznorazni priboljški (!), je dotakljiv samo v času igre oziroma pred obrokom. Vendar smo bili komaj po zajtrku in točno sem vedel, da še ni čas za večerjo. »Kaj jima potem ni jasno?!« sem se spraševal. Nekaj sta mi prigovarjala, ampak kot običajno v tako nejasnem jeziku, da sem vsakič vedel samo še manj kot prej.
Nošenje škatel in premetavanje mojih stvari sem in tja se kar nista in nista nehala. Tako me je skrbelo, da sem stopical za njima kot kakšen kuža. (Aja, saj sem kuža.) Ko niti to ni bilo dovolj, sem začel že cviliti. Spet sta mi nekaj prigovarjala in me vsake toliko nežno pobožala, ampak jaz še vedno nisem vedel, kaj pri tristo kosmatih bolhah se vendarle dogaja!
No, na koncu sta me s škatlami vred naložila v kombi in smo se odpeljali. Vozili smo se kakšnih 15 minut, morda še manj. Nato se je avto ustavil, skočil sem iz njega in pred seboj zagledal popolnoma neznano hišo. »Tukaj smo zdaj doma!« sta veselo oznanila in že sta spet nosila škatle sem in tja. Kmalu je na vrsto prišla tudi tista z mojimi igračami in priboljški. Uf, vsaj nekaj! Ko sem zagledal svoje stvari, sem se takoj počutil bolje, vsaj malenkost bolje.
Zdaj smo tukaj že nekaj dni in počasi se privajam, da je to moj novi dom. Še vedno pogrešam Epi, Rafa in Čolo, sploh ko grem obiskat babi in dedija, ki še vedno živita v naselju, kjer smo bili prej tudi mi. Zadnjič smo se z Epi celo srečali in vesela me je bila, kot da sva še vedno soseda. Veliko mi je pomenilo, da me ni kar čez noč pozabila.
Po drugi strani pa je okoli naše hiše, kjer sedaj živimo, tudi veliko kužkov. Sosedova Zofi je še mladička, ampak tako blazno je zabavna, ko skače po vrtu. S Tačkom, kužkom, ki živi v hiši nasproti, pa sva imela na začetku nekaj težav. Nadrl me je, da je to njegov teritorij, in se, kot je to pri nas, kužkih, običaj, polulal na moje dvorišče. Pa sem mu hitro pokazal, kdo je novi šef pri hiši, in se brž polulal nazaj. Začuda od takrat nimava težav, postala sva celo prijatelja.
Čeprav je bila selitev stresna (na trenutke že prav grozljiva!), zdaj mislim, da je bilo vredno. V novi hiši je več prostora kot v prejšnjem stanovanju, pa še vrt imamo, kjer se lahko igram. Morda pa celo sosedova Zofi kmalu pride k meni na obisk. Tako ali tako sem že razmišljal, da bi Tačko najbrž rad videl, da ga povabim na vselitveno žurko. Ja, prav ste slišali – vselitveno žurko! Le zakaj bi jo imeli samo ljudje? Jaz pravim, da si jo zaslužimo tudi kužki!
vaš the Lovro
[/members_only]
Maja Kepic in Mitja Račič
Objavljeno v trideseti številki revije Kužek
