Weimarski ptičar ali weimaranec, pogosto imenovan tudi »sivi duh«, je zaradi značilne barve dlake in aristokratskega mehkega gibanja velik, srednje težek, lepo oblikovan pes z močnim telesom, dobro razvito muskulaturo ter čudovito barvo dlake. Ta se lahko pojavlja v vseh odtenkih sive, od srebrno sive do mišje sive barve, je gladka in tanka. Poleg barve dlake pa pri mladičih izstopajo še nebesno modre oči, vendar te pri odraslih postanejo sive, modro sive do jantarjeve. Obstaja tudi modra (temnejša) barva dlake, ki pa po standardu ni priznana, prav tako je po standardu dovoljeno le manjše belo znamenje na prsih.
Samci so po standardu visoki med 59 in 70 centimetri (idealno je med 62 in 67 centimetri) in težki 30 do 40 kilogramov, samice pa visoke med 57 in 65 centimetri (idealno 59 do 63 centimetrov) in težke od 25 do 35 kilogramov. Obstajata tako kratkodlaka kot dolgodlaka različica weimaranca, vendar je zadnja veliko redkejša in manj priljubljena od kratkodlake. Telo je močno, mišice so zelo dobro razvite in izrazite. Gibanje je mehko in elegantno. Tudi v kasu mora hrbet ostati raven. Na pogled deluje aristokratsko in elegantno. Rep je lahko kupiran, lahko pa ostane prvotne dolžine, odvisno od države, v kateri kupujemo psa. V Sloveniji se repe še vedno kupira, oboje pa ima svoje pozitivne kot tudi negativne lastnosti, zato so mnenja glede tega še vedno zelo različna. Življenjska doba weimaranca je od 10 do 12 let.
Ker je weimaranec pes z globokimi prsmi, je nagnjen k torziji (zasuku) želodca, zato je treba še posebno paziti, da poje več manjših obrokov hrane čez dan, da se po hrani ne giba intenzivno in da ima po možnosti hrano na višjem nivoju od tal. Poleg tega so kot veliki psi podvrženi displaziji kolkov, a ta zaradi obveznega slikanja kolkov pred vzrejnim pregledom na srečo upada.
Weimaranski ptičar izvira iz Nemčije, na Weimarskem dvoru so imeli weimarance že v prvi tretjini 19. stoletja. Po vojvodi Karlu Avgustu Weimaranskem je pasma dobila tudi ime. Ta je pse vzrejal za lov na veliko divjad, kot so medved, jelenjad, divji prašič in divja mačka. Pogumen in močen pes z atletsko telesno zgradbo je bil za to več kot primeren, imeti so ga smeli le izbrani posamezniki in to izključno za lov, kot hišni ljubljenec pa je bil prepovedan.
Weimaranski ptičar je bil priznan kot čista pasma in vpisan v nemško Knjigo pasem leta 1896, zato velja za najstarejšega nemškega ptičarja. Uradni standard FCI razvršča weimaranskega ptičarja v VII. skupino, po geografski razdelitvi pa sodi med celinske nemške ptičarje. Zaradi predanosti rejcev od začetka pa do danes je nastala pasma, na katero so upravičeno ponosni. Nekoč so jo ljubosumno skrivali, zato je bila dostopna le izbranim, še danes pa je v Avstriji in Nemčiji dostopna le lovcem.
Weimarski ptičar mora za vzrejno dovoljenje opraviti, poleg telesne ocene (najmanj prav dobro) in slikanja kolkov (A ali B), tudi PZP (pomladansko vzrejno preizkušnjo), kjer pes pokaže samo naravne zasnove (nos, iskanje, stoja, vodljivost), ter JZP (jesensko vzrejno preizkušnjo), kjer pa mora biti pes že šolan za delo v lovišču. Psi, ki so starejši od dveh let, morajo opraviti ŠPP (širšo poljsko preizkušnjo).
Weimaranec je vsestranski pes, vendar še zdaleč ni primeren za vsakogar. Danes se uporablja kot lovski pes v rokah lovcev, primerni so tako za agility kot za razstavljanje, v terapevtske namene, so pa tudi odlični družinski psi, ki bi za svoje gospodarje naredili vse. Uspešno se vključi v njihov slog življenja in jim ostane zvest.
Pasmo odlikuje zelo močna navezanost na človeka, zato zahteva veliko pozornosti in časa, predvsem pa zelo veliko gibanja. Svojega gospodarja spremlja na vsakem koraku in se težko ločijo od njega. Že v samem stanovanju mu pogosto sledijo iz prostora v prostor in se radi vključijo v prav vse, kar dela gospodar, pa naj bo to vožnja z avtom, šport, izleti, aktivnosti v vodi, ki jih naravnost obožujejo. Weimaranec je vsekakor pes, ki ne sodi v pesjak, ker bi tako ločen od svojega lastnika in družine postal nemiren, agresiven, nevrotičen in uničevalen, poleg tega pa tudi sama dlaka ni primerna življenju zunaj sredi zime, saj jih hitro zebe, še posebej, če niso v gibanju. Zaradi svojega namena in telesne konstitucije potrebuje tudi dnevno več daljših sprehodov, merjenih v kilometrih in ne v času.
Rad ima tudi otroke, vendar pozornost ni odveč predvsem zaradi njegove velikosti in moči. Weimaranski ptičar je zelo inteligenten pes, ki se odziva na jasna in hitra povelja, vodniku pa bo spoštovanje in ljubezen povrnil dvakratno. Ne samo priporočljivo, vendar skrajno nujno ga je tudi šolati. Na srečo imamo pri nas DLP (Društvo ljubiteljev ptičarjev http://www.pticarji.si), ki omogoča tudi začetnikom, da svoje pse izšolajo v obvladljive in ubogljive pse. Brez šolanja se namreč prehitro zgodi, da weimaranec izrazi svojo ostrost, ki jo ima še iz časov, ko je bil uporabljen samo v lovske namene.
Zaradi svojega elegantnega in aristokratskega videza je nemalokrat občudovan, zato se nekateri ljudje prepogosto izključno na podlagi njegovega videza odločajo za nakup. Nakup psa je naložba za dobro desetletje, zato se je treba prej dobro poučiti o pasmi, še posebej o tej, ki sodi med bolj zahtevne. Pogosto se namreč, predvsem v ZDA, dogaja, da ljudje kupijo weimaranca, ker je privlačnega videza, ne pomislijo pa niti, kakšne so njegove potrebe, karakteristike. Pes pa hitro zraste, postane neobvladljiv, uničuje vse povprek, postane oster in napadalen ter tako sčasoma pristane v zavetišču. Na srečo pri nas še ni takšnih primerov, vendar to ni zagotovilo, da takšna »moda« enkrat ne pride tudi v naše kraje.
Pri nakupu weimaranca se je torej treba vprašati več stvari. Ali imam dovolj časa za psa? Mu lahko nudim veliko pozornosti, gibanja in ljubezni? Sem pripravljen porabiti prvi dve leti za uspešno šolanje in socializacijo psa, da ne postane oster in neobvladljiv? Sem pripravljen na to, da ima ta pes prirojene lovske nagone? Sem se pripravljen odreči veliko stvarem v dobro psa, ki mi bo vračal brezpogojno ljubezen?
Njegovo obnašanje nemalokrat izzove veliko smeha, saj prepogosto ponavlja stvari za svojim gospodarjem, naj bo to odpiranje vrat, gledanje čez balkon na dveh tacah ali lega glave na blazini med spanjem. Rad ima tudi tesen stik z lastnikom, zato izkoristi vsak trenutek za fizični stik z njim, na primer glava na kolenu, roki, nogi, njegova taca čez nogo in podobno.
Mene je pri weimarancu prav tako očaral njegov videz in dejstvo, da potrebuje zelo veliko gibanja. V zadnjih sedmih letih življenja z njimi se odločitev še nikoli ni izkazala za napačno, izkazalo pa se je, da sta nam naša kratkodlaka weimaranca Eros in Ruby postavila življenje na glavo, in sicer v pozitivnem smislu. Vsa družina se veliko več giba v naravi, skupaj smo preživeli veliko lepih trenutkov tako na izletih kot doma, v pasji šoli, na razstavah in lovskih preizkušnjah. Zaradi njegove ostrosti in lovskega nagona smo se odločili za šolo poslušnosti pri DLP, kar se je zelo dobro obrestovalo. V gozdu ga namreč lahko brez povodca spustim in kljub divjadi prikličem k sebi, pri ljudeh pa sem še vedno pozorna, saj se ga marsikdo boji že zaradi njegove velikosti. Poleg tega je zelo dober čuvaj in laja le, kadar želi opozoriti na neznance na svojem teritoriju.
Vsi, ki se navdušujete za to pasmo, se pri preverjenih vzrediteljih ali pri DLP-ju pozanimajte o vsem, kar vas zanima v zvezi s to pasmo, da vas kaj ne preseneti. Največji šok za psa je ta, da ga lastnik po določenem času odda, ker sam ni več sposoben in pripravljen skrbeti zanj, zato dobro premislite, preden se odločite zanj!
Nina Kotnik Travnik
Objavljeno v dvanajsti številki revije Kužek
