Kraševec, slovenski ponos, je edina slovenska avtohtona pasma, ki jo priznava Mednarodna kinološka zveza. Šteje le 700 ali 800 psov, s čimer se uvršča na seznam najbolj redkih pasem, občasno zre v oči celo izumrtju! Njegova prvotna funkcija pastirja, čuvaja črede, se po letih upada počasi ponovno razvija, v ospredju pa ostaja njegov sodoben ‘poklic’ družinskega psa in čuvaja. Pasma postaja priljubljena tako doma kot v tujini in Slovenci smo nanjo upravičeno ponosni.
Zgodovina
Pastirji na Krasu, na Pivškem in v Istri so potrebovali pogumnega, zanesljivega in močnega psa, ki je ugnal volka in prestrašil celo medveda. Da je kraški ovčar vse to, je v 17. stoletju zapisal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske, a pasma je seveda starejša. Domneve o tem, kdo so njegovi predniki in od kod je prišel, so različne. Njegov izvor naj bi segal v 8. stoletje pred našim štetjem, neposredni prednik bi lahko bila tibetanska doga, najbližji sorodnik pa šarplaninec in tornjak, določeno podobnost, zlasti v barvi kožuha, sicer opazimo tudi s kavkaškim ovčarjem. Če so njegovi predniki pasli ovce v grških pokrajinah, je kraški ovčar odlično nalogo opravil na Slovenskem. Leta 1939 ga je FCI priznal pod imenom ilirski ovčar, po drugi svetovni vojni, v kateri je skoraj izumrl, pa si je leta 1968 povrnil ime kraški ovčar, neuradno kraševec.
Standard
Srednje velik, skladno grajen pes krepke konstitucije meri v višino od 57 do 63 centimetrov, tehta od 30 do 42 kilogramov; v dolžino je 1/9 daljši od plečne višine. Psice so nekoliko nižje in lažje, po standardu merijo od 54 do 60 centimetrov, tehtajo od 25 do 37 kilogramov. Bogata dlaka železno sive barve je ravna, dolga vsaj 10 centimetrov, z gosto podlanko. Bogato odlakan je tudi njegov rep, širok, poln, dolg vsaj do petnice in med hojo ter vznemirjenjem pogosto dvignjen. Najlepši okras kraševca je plemenita glava s spuščenimi uhlji ter s prijaznimi, z mandljastimi temnimi očmi, ki gledajo odkrito, že skoraj otožno. Gobec je močan, s krepkim škarjastim ugrizom.
Preprosta nega, prehrana in dobro zdravje
Čeprav slovi Kras danes po odličnem in dragem pršutu, pastirji za prehrano svojega spremljevalca niso namenjali preveč denarja – polenta je bila pogosto na meniju, prav tako mleko in ostanki drobnice. Kraševec ni požrešen pes in poje razmeroma malo, skromen je tudi pri negi: tedensko česanje in enkrat letno kopanje bodo povsem zadostovali, da bo kožuh zdrav, lep in svetleč. Ker pasma ni zelo popularna, ne prihaja do hiperprodukcije, nerodovniških legel je izjemno malo in verjetnost, da boste v Sloveniji kupili mladička iz tako imenovanega ‘puppy milla’, je praktično ničelna. Kljub skrbni vzreji, nad katero bedi Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije (DLVKOS), ki pri strokovnih programih in genetskih raziskavah sodeluje z Biotehniško fakulteto, se v leglih občasno pojavijo težave z zobovjem – podgrizavost, težave s sečili, z očesnimi vekami in redkeje težave s kolki. S skrbnim spremljanjem in z budnim nadzorom prostovoljcev DLVKOS se v informacijskem sistemu zbirajo vsi podatki o predstavnikih in za svojega kraševca lahko lastniki brez težav najdejo prednike in informacije za več generacij – več informacij na spletni strani www.dlkovs.si.
Ime, ki zavaja, ali ovčar, ki ni ovčar
Kraški ovčar je ime najverjetneje dobil, ker izhaja iz Krasa in ker je njegov poklic povezan z ovčjerejo. Njegova naloga je bila čuvanje črede, odvračanje nevarnosti, ne njeno zganjanje in premikanje. Za razliko od tipičnih ovčarskih psov je pri njem plenski nagon slabše izražen, kar je nadvse dobrodošlo tako v njegovi prvotni, kot tudi v novi, družinski vlogi – svojih ovc ali majhnih otrok ne vidi kot plen. Po drugi strani ima kot pes čuvaj izrazitejši obrambni nagon. Pogosto je po krivici obtožen kot len, saj kot pastirski pes večino dneva mirno počiva, toda le na videz: ves čas pozorno spremlja dogajanje okoli sebe in v primeru nevarnosti hitro, suvereno reagira. V današnjem času zanj pogosteje uporabljamo izraz kraševec, ki pa se mora uveljaviti še pri Mednarodni kinološki zvezi.
Značaj
Kraševec je pastirski pes, umirjen, a pozoren, suveren in nepodkupljiv, nezaupljiv do tujcev, inteligenten in neustrašen, zanesljiv, preudaren in uravnotežen. V svoji delovni funkciji prežene tudi volka, kot odličen družinski pes pa je velik ljubitelj otrok, prijazen in strpen, izrazito navezan na družino in gospodarja ter odličen čuvaj. Ima izrazit socialni čut, hitro zaznava razpoloženje svoje drobnice ali družine. Je učljiv, šolanje pa temelji na pozitivni motivaciji, vztrajnosti in doslednosti.
Kraševec v sodobnih kinoloških disciplinah
V nasprotju z razširjenim stereotipom, da so pastirski psi svojeglavi, trmasti in neučljivi, so številni kraševci dokazali, da temu ni tako. V urbanem okolju pogosto srečamo predstavnike z opravljenim izpitom B-BH, nekateri tekmujejo v priljubljeni disciplini rally obedience, obvladajo veliko trikov, imajo certifikat za terapevtskega, tekmovali pa so tudi po programih IPO.
Jana Puhar
Hajdi je zelo učljiva, zelo hitro osvoji nove trikce in sedaj jih zna že več kot dvajset. Njen najljubši je seveda ‘prosi’, s katerim hitro pride do slastne nagrade, zelo rada tudi pleše.
Tina Tkalec, Mozirje
Pravijo, da je novo leto priložnost za nove začetke. Tako se je tudi naša družina ob pomoči DLVKOS in Biotehniške fakultete skozi projekt SLOWOLF, kmalu po novem letu 2012 podala na pot vzgoje mladega kraševca v pastirskega psa.
Čeprav smo že imeli nekaj izkušenj z vzgojo pastirskega psa (kar 15 let smo bili lastniki kuvaša, ki je uspešno čuval naš trop), je vzgoja kraševca nekoliko drugačna. Pri tem nam z veliko nasveti pomagajo člani DLVKOS. Kot vsak pes ima tudi naš Jaka povsem svoj značaj. Zavedamo se, da je pot od mladiča do odgovornega pastirskega psa dolga, včasih precej naporna in zahteva veliko truda ter doslednosti in pazljivosti rejca. Vendar vse to je potem poplačano, ko imaš psa, na katerega se lahko zaneseš in mu brezpogojno zaupaš. In v takšnega psa odrašča naš Jaki.
Aleksandra Vadnjal, Pivka
Lava je psička s čudovitim značajem: je živahna, strpna in prijazna, rada ima otroke, razume se z drugimi psi in mačkami, vzorno se obnaša v mestu in na pasjih razstavah, doma pa pogumno čuva svoje okolje in dom, vendar le takrat, ko nikogar ni doma, saj naše obiskovalce vedno prijazno sprejme. Zaradi mirnega, stabilnega, dobrodušnega značaja je odličen terapevtski pes. Je živ dokaz, da je kraševec ob pravilni vzgoji in socializaciji enkraten pes družabnik, primeren tako za družine kot posameznike, ki želijo imeti ob sebi dobrega pasjega prijatelja.
Urška Udovič
Objavljeno v deveti številki revije Kužek
