Beagle velja za eno izmed najbolj priljubljenih pasem na svetu. To so psi z prijetnim značajem in prikupnega videza, pod prisrčno zunanjostjo pa se skriva vztrajen lovec, ki ga težko prepričate, da ne bi opravljal naloge, za katero je bil vzrejen!
Zgodovina pasme
Izvor besede “Beagle” je precej negotov. Nekateri menijo, da morda izvira iz francoske besede »begueule«, kar pomeni odprto grlo. Zgodovina pasme je precej nejasna, verjetno zato, ker se je pasma, kot jo poznamo danes, razvila v 19. stoletju. [members_only] Grški dokumenti iz leta 400 pr.n.št. opisujejo beaglom podobne pse. Rimljani naj bi s seboj v Anglijo pripeljali majhne lovske pse za lov na zajce in jih vzrejali s tamkajšnjimi lovskimi psi. Beagli so v Angliji postal priljubljeni že zelo zgodaj v svoji zgodovini. Med vladanjem Edwarda II (1307 – 1327) in Henrya VII (1485 – 1509), ter v času vladavine Elizabete I (1533 – 1603) so vzrejali t.i. »pocket beagle«, ki so v višino merili zgolj 25 centimetrov. Na slikah so bili upodobljeni s kratkimi nogami in koničastim nosom. Leta 1700 je pasmi grozilo popolno izumrtje, saj je v Angliji postal izredno priljubljen lov na lisice, za kar so uporabljali večje, beaglom podobne pse, Ameriške Lisičarje. V kolikor ne bi kmetje iz Anglije, Irske in Walesa še naprej uporabljali beaglov za lov na zajce in kunce, bi pasma takrat najverjetneje izumrla. Pasma, kot jo poznamo danes je nastala leta 1800. Duhovnik Phillip Honeywood je v svoji psarni »Honeywoods« v Angliji vzrejal prve beagle. Primarni cilj vzreje je bil vzreja psov, ki so bili primerni predvsem za lov. Zelo pomemben vzreditelj v zgodovini pasme pa je bil tudi Thomas Johnson, ki je vzrejal beagle, ki niso bili samo lovsko uporabni, temveč tudi zelo lepi in atraktivni na pogled. Prvi pasemski klub je bil ustanovljen leta 1890, ko je bil napisan tudi standard pasme.
Videz
Beagle je srednje velik, robusten, vendar ne grob, kompaktno grajen gonič. Višina komolcev naj bi predstavljala polovico plečne višine. Zaželena plečna višina beaglov je od 33 do 40cm. Ker so to zelo kompaktni psi, se njihova telesna teža giblje od 10 do 15kg. Dlaka je kratka, rep je močan, nastavljen in nočen visoko. Kot piše v standardu, rep ne sme biti nošen zavit čez hrbet ali pretirano nagnjen od korena naprej. Trup je kratek, vendar še vedno skladen s preostalim telesom. Uhlji so dolgi, in morajo, če jih povlečeno proti gobcu, segati skoraj do konca smrčka. Gobec ne sme biti špičast. Najpogostejše napake, ki se pojavljajo pri teh psih pa so ravno prekratka ušesa in špičasti gobci. Pogosta težava je tudi višina beaglov, saj jih veliko preraste standardno mejo. Oči naj bi bile temno rjave ali lešnikove barve. Težave z barvo oči se največkrat pojavljajo pri dvobarvnih in modrih beaglih, saj so pogosto presvetle. Dovoljene barve beaglov so vse barve goničev – tribarvna (črna, rjava in bela), modra, bela in rjava, bela z lisami v barvi jazbeca, bela z lisami v barvi poljskega zajca, bela z limonastimi lisami, limonasta in bela, rdeče rjava in bela, rjava in bela, črna in bela, ter povsem bela. Vse barve, razen bele, so lahko tudi seraste. Konica repa mora biti bela. Barva, ki pri beaglih ni dovoljena je jetrna barva. Gibanje tega psa je paralelno, hrbtna linija pa je ravna in čvrsta.
Značaj
Beagle je izredno živahen pes s katerim vam ne bo nikoli dolgčas. To so zelo inteligentni psi, ki vedno razmišljajo sebi v prid, zato potrebujejo veliko mentalne zaposlitve in aktivnih sprehodov. Beagli so bili vzrejeni kot krdelni lovski psi, zato obožujejo družbo psov in drugih vrst živali, prav tako pa se zelo navežejo na svoje lastnike in so odlični družinski psi. Primerni so tudi za družine z otroki. Ker so bili vzrejeni na lov na zajce, imajo zelo močan lovski nagon, ki lahko lastnikom predstavlja problem, saj večina beaglov nikoli ne more na sprehod brez povodca.
Vzgoja in šolanje
Beagli so zelo inteligentni psi in radi sodelujejo z človekom, če so le dobro motivirani. Vzrejeni so bili za lov, kjer so bili neodvisni od človeka – zanašali so se na svoj nos oziroma na ostale člane pasjega krdela, zato so tako zelo »samosvoji«, kot jim radi rečemo. Če se z vzgojo začne zgodaj in pravilno, bodo radi sodelovali z vodnikom, zato je priporočljivo, da se čim prej vpišete v malo šolo. Beagli so primerni za večino pasjih športov – agility, frizbi, rally obedience, canicross, itd. Ker imajo odličen nos in obožujejo hrano, jih v tujini na letališčih uporabljajo tudi za iskanje hrane in mamil. Zagotovo pa najbolj od vsega uživajo v lovu, saj so bili za to tudi prvotno vzrejeni.
Nega
Beagli so za nego razmeroma nezahtevni, vendar pa kljub temu, da imajo kratko dlako le-to izgubljajo preko celega leta. Izpadanje dlake je mogoče omiliti z rednim krtačenjem, enkrat tedensko, z dobro gumijasto krtačo. Kopanja ne potrebujejo veliko, razen ko se »nadišavijo« s kakšnim njim dišečim parfumom na polju. Veliko pozornosti pa je potrebno posvetiti njihovim dolgim ušesom, saj so nagnjeni k vnetjem notranjega sluhovoda, kar pa je mogoče preprečiti z rednim pregledovanjem in čiščenjem ušes. Če si krempljev ne obrusijo sami, jih je potrebno skrajšati s škarjami za krajšanje krempljev.
Zdravje pasme
Beagle je znan kot ena najbolj zdravih pasem psov, kar je tudi razlog da so najbolj uporabljana pasma za poizkuse na živalih. Ker so beagli ena izmed najpopularnejših pasem, pa je tudi vzreja postala vse bolj masovna in se posledično žal vedno manj pozornosti posveča zdravju pasme. V Sloveniji za pridobitev vzrejnega dovoljenja ne potrebujemo opraviti nobenih zdravstvenih preiskav, kot je to v praksi pri večini drugih lovskih pasem. Vseeno pa nekateri slovenski vzreditelji genetske teste opravljajo. Dedna bolezen, ki jo velja omeniti kot prvo in se pojavlja samo pri beaglih, je sindrom Musladin-Lueke (MLS). MLS vpliva na napačen razvoj in strukturo vezivnega tkiva, kar se pri obolelih psih izraža kot obsežna fibroza kože in sklepov. Pri obolelih psih pride do poškodbe več organov in tkiv, kot so mišice, srce, koža in kosti. V tujini je redna praksa tudi testiranje za neonatalne cerebralne abiotrofije (NCCD), degenerativne okvare hrbtenjače, hiperurikemijo (HUU) itd. Vse več se pri tej pasmi pojavljajo tudi težave z kolčno displazijo, zato je slikanje zelo priporočljivo. Ker so beagli zelo požrešni, imajo po navadi tudi težave s prekomerno težo, zato je potrebno psu zagotoviti dovolj gibanja in zmerno prehrano.
Zanimivosti pasme
- Tribarvni mladički se skotijo kot črno-beli in se šele nato, do starosti 1 leta, določeni deli obarvajo v rjavo barvo.
- Beagli ne lajajo, ampak tulijo. Poznavalci pravijo, da lahko po vrsti oglašanja med lovom prepoznajo katero žival gonijo.
- Beagli imajo odličen nos, saj premorejo kar 220 milijonov vohalnih receptorjev.
- Da so bili bolj opazni med lovom, imajo na repu belo konico.
Lara Košnjek
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
