Koliko psov je pri nas še priklenjenih na verige in kaj bi bilo treba storiti, da bi spremenili mentaliteto in naš odnos do pasjega čuvanja lastnine in posesti. So vsi psi, ki se lajajoče skoraj potrgajo z verig vsakič, ko se pred hišo ustavi avto, res »hudi« in zakaj je tako?
»Proč, Runo!« karajoče krikne starejša ženica v predpasniku, medtem ko z vajenim sunkom potegne za kot otroško pest debelo verigo.
Na dvorišče smo se pravkar pripeljali na obisk in še niti iz avta ne izstopimo, ko se proti nam sunkovito zažene Runo, čokat nemški ovčar. Medtem ko se v klobčič zvita veriga bliskovito raztegne, pes glasno laja, mišice na vratu ima napete, močne čekane pa preteče razgaljene. Globoki, svarilni lajež se mu trga iz grla, prsi, in šele po tetinem tretjem svarilu in potegu za verigo se spremeni v napol pritajeno renčanje.
»Saj ne bo nič naredil. Runo nas samo čuva,« opravičujoče razlaga lastnica obiskom, ki si šele zdaj upamo izstopiti iz avta.
Runovo domovanje je domače dvorišče, in to je vse, kar v svojem bednem življenju pozna. Na ograji domačije je pribita pločevinasta tablica z napisom »Pozor, hud pes«, na drugem koncu dvorišča pa stoji vegasta lesena utica ter v steno pribita debela rinka, na katero je nameščena veriga.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Sanja Moore
Objavljeno v enajsti številki revije Kužek
