Koliko psov je pri nas še priklenjenih na verige in kaj bi bilo treba storiti, da bi spremenili mentaliteto in naš odnos do pasjega čuvanja lastnine in posesti. So vsi psi, ki se lajajoče skoraj potrgajo z verig vsakič, ko se pred hišo ustavi avto, res »hudi« in zakaj je tako?
»Proč, Runo!« karajoče krikne starejša ženica v predpasniku, medtem ko z vajenim sunkom potegne za kot otroško pest debelo verigo.
Na dvorišče smo se pravkar pripeljali na obisk in še niti iz avta ne izstopimo, ko se proti nam sunkovito zažene Runo, čokat nemški ovčar. Medtem ko se v klobčič zvita veriga bliskovito raztegne, pes glasno laja, mišice na vratu ima napete, močne čekane pa preteče razgaljene. Globoki, svarilni lajež se mu trga iz grla, prsi, in šele po tetinem tretjem svarilu in potegu za verigo se spremeni v napol pritajeno renčanje.
»Saj ne bo nič naredil. Runo nas samo čuva,« opravičujoče razlaga lastnica obiskom, ki si šele zdaj upamo izstopiti iz avta.
Runovo domovanje je domače dvorišče, in to je vse, kar v svojem bednem življenju pozna. Na ograji domačije je pribita pločevinasta tablica z napisom »Pozor, hud pes«, na drugem koncu dvorišča pa stoji vegasta lesena utica ter v steno pribita debela rinka, na katero je nameščena veriga.
[members_only]
Koliko je še takih Runov v Sloveniji?
Koliko psov je, iz roda v rod, privezanih na verige, lojalno čuvajoč domačije in svoje gospodarje, svarilno lajajoč na mimovozeča vozila in nič hudega sluteče sprehajalce?
In predvsem, koliko je v Sloveniji še lastnikov, ki menijo, da pač Runo »samo čuva«? Da ni nič narobe s tem, da preživi vse svoje življenje na le nekaj metrov dolgi verigi? Da, ne glede, kako mrzlo je pozimi in kako vroče poleti, Runo spi v vegasti uti na zbitih tleh. Da je zadovoljen, ko se pred njim postavi kup ostankov človekovega kosila in sočna kost iz nedeljske goveje juhe? Da ni nič narobe s tem, da se Runa nikoli ne pelje na sprehod, da nikoli ne spozna drugih psov, da nima priložnosti raziskovati, se izgubiti v grmičevju, vohljati za zajci, označiti svojega ozemlja, teči za tekači v parku, pod tacami čutiti travo, se zapoditi pod kolesa kolesarjem …
Koliko lastnikov še verjame, da mora biti pes »hud« na vsakogar, ki se približa ograji domačije, in jih z laježem opozoriti, da se bližajo ljudje, ki niso »ta domači«?
Že res, da marsikdo verjetno misli, da je bil pred mnogimi desetletji, ko nismo imeli drugih možnosti varovanja svojega premoženja, tak način nekako upravičen. Mogoče celo za osebni občutek varnosti, recimo na oddaljenih kmetijah, pred hišami, obdanimi z veliko zemljišča in živino v hlevu.
Kaj pa danes, ko ima praktično vsako parkirišče in garaža svojo kamero, podobne nadzorovalne sisteme pa lahko kupimo že za nekaj deset evrov? Ko se ljudje prevažamo samo še z avtomobili, ki se jih sliši že od daleč; je pes čuvaj na verigi res potreben?
Tako nas ne bo varovala nobena tehnologija
Upajmo, da bodo na slovenskih dvoriščih na verige priklenjeni psi kmalu preteklost, da se bo več lastnikov zavedlo, kako lojalne, željne razvajanja in ljubezni so pasje duše; da jih ni potrebno priklenjati, da bi nas čuvali. Pravzaprav bi se morali vsi lastniki zavedati, da bodo najbolj čuvani takrat, ko bodo s psi delali kot s sebi enakimi in jim izkazovali ljubezen, dajali skrb in nego.
Tako lojalno, nesebično in učinkovito kot srečni in ljubljeni slovenski Runiji in Reksiji nas ne bo nikoli varovala nobena tehnologija; kako srečen ali ljubljen pa se katerikoli pes počuti z debelo verigo okoli vratu, je vprašanje, ki si ga more zastaviti vsak lastnik, ki jih je v Sloveniji kljub vsemu še odločno preveč.
[/members_only]
Sanja Moore
Objavljeno v enajsti številki revije Kužek
