Pogovor: Gianni Rijavec

Prisega že na štirico

Eden najbolj znanih slovenskih glasbenikov Gianni Rijavec sodi med ljudi, ki jih lahko etiketiramo. Pravzaprav je to sicer moč za tako rekoč vsakega človeka, a etiketiranje pri njem pomeni uvrščanje med ljudi, ki jim rečemo pasjeljubci. Pri njihovi hiši je namreč že kar nekakšna tradicija psov nemških ovčarjev. Sedanji, Tery, je namreč že četrti po vrsti, ki sobiva z njimi. Pse te pasme je Gianni preprosto vzljubil. Dva od njegovih prijateljev iz kinoloških vrst sta mu nekoč ob neki priliki pasmo opisala kot Mercedes. Kakorkoli, Gianni ovčarje glede na njihove lastnosti smatra za pse v pravem pomenu besede. »Itak pa pravijo, da je pes zrcalo lastnika, hehe,« šaljivo pojasni svoje mnenje o pasjih Nemcih.

Tery je seveda zunanji pes, kar je razumljivo. Na voljo ima prostrano dvorišče ob veliki podeželski kraški domačiji, kjer stanuje Gianni. Ne moti ga burja, ne moti ga mraz, ki tudi na Krasu pritisne. Prav nasprotno. Sedaj, ko je hladnejše in že tudi mrzlo, uživa. Obožuje tudi sneg. Ko zapade, se kar uleže vanj, in tudi ponoči se zgodi, da ga zgrabi želja skakati po beli preprogi. Le kako bi ga motilo, saj ima daljšo dlako. Prav nasprotno pa je poleti, kajti vročino prenaša veliko slabše.

Navdušen ni Gianni

Tako kot Gianni prisega na ovčarje, se mu nadvse pametna in potrebna zdi tudi pasja šola. »Kuža mora biti obvladljiv ne glede na poreklo ali velikost. Zato je tudi Tery obiskoval šolo in osvojil potrebno znanje. Poleg tega je tudi velik in močan in ga je s šolskim znanjem moč lažje obvladati. »Šolanje pa je potrebno in koristno tudi za lastnika,« pravi.

Edino, kar mu manjka, je po Giannijevih besedah družba. Dvorišče hiše je namreč zaprto, zato do stikov z drugimi živalmi ne prihaja pogosto in je Tery včasih malce nesocializiran. Žal pa tako mora biti, zaradi varnosti, kajti ljudje so ljudje, psi psi, oboji pa za ušesi še kako kosmati! Ampak zato pa prav nikakršne težave Teryju ne predstavlja avto. Brez vsakega problema se pelje tudi v svojem boksu. »Verjetno si misli, da kamor gre potovalni boks, gre tudi on, hehe,« doda Gianni. Tery je očitno tudi pasji gospod, ki je rad urejen. Čeprav s tem zaradi njegove velikosti in dolžine dlake ni malo dela, ga Gianni redno češe. »To je treba kar sproti, kar je tudi najboljše. Sprotno se neguje kožuh, odstranjuje tujke in umazanijo, še posebej pa je to nujno spomladi in jeseni, ko se menja dlaka. Takrat jo je še posebej veliko in če je ne odstranjuješ sprotno s krtačenjem, leži povsod,« pove.

Zanimivo je, da se nad kopanjem veliko manj navdušuje Gianni kot Tery, saj je po navadi prav obratno. Pa ne govorimo o kakšnem »kopanju« v obliki skakanja in valjanja po blatu ali lužah, ampak o čisto zaresnem kopanju s šamponom v pravem pomenu besede. »Seveda se sicer kopa. Ampak ne prepogosto. S pretiranim kopanjem se uničuje dlaka, pa tudi za kožo ni dobro. Govorim seveda o kopanju s šamponom, splakovanje je nekaj povsem drugega,« pove.

Kljub velikosti je Tery prijazen pes, tudi z ljudmi ni nobenih težav. To je poleg značaja seveda tudi posledica šolanja in vzgoje, sem pa tja pa mora človek pokazati tudi nekaj strogosti in avtoritete. »Ker drugače bi se mi slabo pisalo, hehe,« prizna.

Mačje vojne

Edina, recimo ji omembe vredna težava, pa so muce. Oziroma muca, ki prav tako kot Tery biva pri Rijavčevih. Preprosto je ne mara in pika, zaradi česar je doslej že večkrat prišlo do zelo neprijetnih situacij. »Lahko bi se zgodilo tudi, da bi se slabo končale, no, na srečo se niso. Kajti ne marata se in konec. Sicer pa imata na voljo dovolj veliko dvorišče in prostor, da se lahko drug drugemu izogneta, čeprav je res, da se to prav vedno ne da,« opisuje. Med seboj imata namreč stare zamere in neporavnane račune in teh je kar nekaj. Tery je k hiši prišel, ko je imel dva meseca, muca pa je že prej bivala tam nekaj časa. Tako se je počutila kot gospodarica tega teritorija in ji očitno ni dišalo deliti ga s pasjim paglavcem, ki ni za drugega kot za zgago. Ta je, podobno mnogim vrstnikom, po otročje in neomajno drezal vanjo, ji nagajal in podobno, pa je to za posledico imelo nekaj klofut in zaušnic, pa tudi popraskala ga je nekajkrat. To pa so stvari, ki se ne pozabljajo in ne oproščajo! Zamere pa se lahko kuhajo zelo, zelo dolgo.

Tako v času, ko je Gianni odsoten, Tery pač ne preživlja časa z muco, ampak je raje sam. No, sam pravzaprav ni v pravem pomenu besede nikoli, saj je takrat poleg neznosne muce vselej doma Giannijeva mama.

Čuva tudi sosede

Ker Gianni in Tery živita na podeželju, je poti za pohajkovanje naokrog seveda na voljo po želji in gresta tako rekoč vsak dan lahko drugam. Kljub temu pa imata najljubšo relacijo, in sicer pot, ki pelje v spominski par NOB na Trnovem. Na tej poti sta tudi dve skulpturi, in sicer Deček miru in Ogenj miru in ljubezni. Teryjev obvezen postanek je ob skulpturi Deček miru. Vedno se ustavi ob kamnu, na katerem je postavljen Deček miru, kot da bi vedel, da se mora ob tem simbolu miru vedno ustaviti. Zakaj se tu vedno ustavi, ne pa denimo kje drugje, in zakaj tega tako rekoč nikoli ne pozabi, Gianni še ni dognal. Na sprehodih drugod se Tery ustavlja na več in različnih krajih in ne vselej enako, postanek ob Dečku miru pa je tako rekoč ritual.

Čeprav z mačjo cimro nimata dobrih odnosov in si ona o njem misli, da je tečen dedec, on pa o njej, da je nemogoča babnica, mu ni dolgčas. Tudi ponoči, ko je tema in ko svet globoko pod seboj na podeželju osvetljujejo le zvezde in luna. Z ene strani dvorišča se vidi na spodnji travnik, imenovan Pod drnula. Ta je ponoči pravi pravcati raj za divje živali. Ko vas in ljudje spe, se one zbirajo in družijo. In najbrž opravljajo tudi Teryja. Takrat se po travniku namreč sprehajajo lisice, srnjaki, srne, jeleni, zajci, tudi divji prašiči pridejo večkrat na obisk. Brez da bi jih kdo sploh povabil seveda. Zaradi vsega tega je Tery kajpada vznemirjen. Njegov smrček in vid sta izostrena in tako zazna vsak premik, tudi če je popolna tema. Zgodi se, da se mu živali približajo na le nekaj metrov, in to ga zelo jezi. Najprej, kot da že to ni dovolj, zoprno mačje babše, zdaj še vsiljivci iz soseščine! Zakaj, za boga milega, si ne najdejo svojega dvorišča? Ali katerega drugega namesto ravno in prav njegovega? Lajež je tako močan, da Giannija ponoči velikokrat zbudi. Vprašal je sosede, če jih to moti, pa so mu rekli, da ne. Da je tako prav, ker se tudi oni počutijo varnejše. Tery je tako tudi pes čuvaj, ki opozori na vsak premik. In čeprav biva v ograjenem dvorišču, mu dolgčas ni nikoli. No, navsezadnje tudi časa za to sploh nima!

[/members_only]