Vsi, ki nam življenje lepšajo naši štirinožni kosmatinci, vemo, kakšen je občutek, ko si tako močno želimo kužka. Nato ga, po raznih nestrinjanjih staršev, dolgem premisleku in velikih pripravah, končno gremo iskati v zavetišče (ali pa kam drugam – jaz sem sicer za rešene mešančke). In skupaj z njim uživamo pasje življenje, ki je polno veselih, vznemirljivih, nagajivih trenutkov, pa tudi tistih malo manj prijetnih in napetih. Tudi midve s psičko sva jih doživeli že veliko.
Naj začnem kar na začetku. Nekega dne, v drugem razredu, sem si kar na lepem zaželela psa. Svojo željo sem zaupala vsem, vendar se nihče ni strinjal z menoj. Seveda, za psa ne bi imeli časa, ne prostora, ne denarja za šolanje, ne bi se znali ukvarjati z njim in po treh dneh bi se ga naveličala… Cel kup težav. Nato sem vse v družini začela pregovarjati. Dobesedno sem jim vsaj stokrat na dan »zatežila«, da hočem imeti psa. Pa mi sprva ni šlo najbolje. Po letu in pol pregovarjanja, ko sem bila že tudi jaz vsa v dvomih, pa so začeli popuščati: «No, ja, saj bi ga res lahko imeli…kakšnega iz zavetišča…pasjo šolo bi že plačali…mogoče pa le…«. Bila sem presrečna. Končno bom dobila kužka!
Na moj osmi rojstni dan sva se z babico odpravili v zavetišče. Bila sem tako vznemirjena! Ko sva vstopili, sta nama uslužbenca pokazala prvega kužka. Čisto majhno, črno kepico, ki je gledala z majhnimi, rjavimi, živahnimi očmi, ki so neprestano švigale sem ter tja. Z majhnim, črnim gobčkom, ki je neprestano cvilil. Pogledala sem jo in se zamislila. Resnično sem slišala, kako mi pravi: «Vzemi me, vzemi me! Pridna bom, obljubim!« Takrat sem vedela, da si jo želim imeti. Uslužbenci so mi želeli pokazati še druge pse, a sem si le še želela plačati in oditi z najlepšim rojstnodnevnim darilom na svetu domov. Tako je bila moja psička prvi, pa tudi zadnji kuža, ki sem si ga ogledala v zavetišču. Vendar je to le eden izmed mnogih, mnogih dogodkov.
Lep pozdrav,
Neža.
