Prehod v novo leto je zaradi praznične mrzlice dobra izkušnja v odnosu lastnika in psa. V decembrskem slavju smo se srečali z nenavadnimi situacijami, ki so se mnogim psom zaradi negotovosti v spomin vtisnile kot negativna izkušnja. Nenavadno ni nujno negativno. V novem letu si je treba zadati nov cilj – psom predstaviti novosti kot pozitivne ter jih pripraviti, da so v novih situacijah umirjeni in sproščeni.
»Privajanje na varen kotiček«
Namen povelja, da se pes odpravi v svoj kotiček, je predvsem umiritev v varnem zavetju. S pojmom »kotiček« imamo v mislih predvsem zaprt prostor, kjer se pes počuti varnega in sproščenega, hkrati pa ga ima lastnik pod nadzorom. Večinoma se za to uporablja boks oziroma transporter, ki psu predstavlja zavetje, kjer ga nihče ne bo motil. Kot smo že velikokrat poudarili, je umirjenost psa ključnega pomena, tako pri sobivanju, učenju, rehabilitiranju kot pri nepričakovanih situacijah, kjer negotovost mnogokrat privede do neželenega izida. Rezultat vaje je predvsem nemirnega psa napotiti v kotiček, da se umiri in sprosti, šele nato pa seznani z novo situacijo. Boks se lahko uporablja tudi pri vsakem neželenem vedenju, naj bo to agresija, pretirana navdušenost ali pa strah. Pod vplivom adrenalina so namreč vsi lastnikovi odzivi odveč.
Človeško dojemanje boksa je mnogokrat napačno, saj ne gre za kazen ali ječo. Pravzaprav se psi zelo radi, potem ko so z boksom seznanjeni, vanj kar sami odpravijo spat ali žvečit govejo kost.
Privajanje na boks je daleč od tega, da psa na silo potisnemo vanj in ga zapremo. Vsako neznano situacijo mu moramo predstaviti kot pozitivno – brez prisile, s spodbujanjem in priboljški.
[members_only]– Pri učenju moramo biti sproščeni in umirjeni. Pripravimo mu koščke najljubših pasjih priboljškov, ki jih nastavimo v boks. Najpomembnejše je, da pes sam pristopi k boksu, ga začne ovohavati in raziskovati.
– Če se ga boji, se moramo postopka lotiti zelo previdno. Nagraditi in pohvaliti je treba vsako, še tako najmanjše zanimanje za nastavljen objekt. Če je pes vajen delati s klikerjem, mu kliknemo za vsak pogled in pozneje korak v smeri boksa.
– Ko se pes odloči vstopiti vanj, ne zapiramo vratc, temveč nadaljujemo z nagrajevanjem. Želimo namreč doseči, da bo pes sprejel boks kot nekaj pozitivnega in varnega.
– Ko začne sam ponujati želeno vedenje, to je, gre v boks, ga zelo pohvalimo ter začnemo dodajati želeno povelje; na primer »v boks«, »domov«, »spat«, »v kotiček«.
– Sčasoma ga začnemo uporabljati kot posteljo po sprehodu, prostor za krajše dnevne počitke in za žvečenje kosti. Vratca na začetku, ko je pes že sproščen v boksu, sicer zapiramo, a zelo hitro bodo lahko odprta, saj si psi kljub mehkemu kavču in postelji presenetljivo velikokrat izberejo svoj kotiček. Kljub generacijam vzgajanja domačega psa se v mnogih primerih še vedno pokažejo primarni zametki divje živali, ki se je morala boriti za svoj obstoj – izbor kletke pred mehko posteljo verjetno izhaja iz nuje nadzorovanja, pri čemer je pes z vseh strani zavarovan, nadzoruje pa samo prednji del.
Če vam ideja o boksu ni všeč, izberite posteljico v mirnem kotičku stanovanja, kjer pes najraje spi oziroma kjer se počuti najbolj varno. Delo bo sicer oteženo, saj bo treba psa na začetku privezati na mesto. Tako bo celoten proces učenja trajal dlje.
Povelje, ko psa napotimo v boks, lahko uporabimo kot trik ali v vsakdanjih situacijah, na primer nelagodnost zaradi gostov v hiši, obisk tujega psa, strah pred grmenjem, pokanjem petard oziroma drugimi hrupi, ko je pes nemiren, pretirano vzhičen in drugo.
»Privajanje na hrup«
Nepredvidljive situacije vzbujajo v večini psov strah, ki lahko ob napačnem človeškem odzivu preraste v hujše travme. Da se psi ne bi bali hrupa, jih je že od malega priporočljivo navajati na različne zvoke, kot so na primer: pok balona, grmenje, pok pirotehničnih sredstev, zvok sesalca, zvonec. Postopek ne predstavlja zabavnega trika, temveč s kombinacijo že naučenih enostavnejših povelij tvori vseživljenjski proces, ki lahko olajša naše bivanje s psom. Postopek ni del rehabilitacije že prestrašenega psa, gre za učenje pravilnega vedenja v novih situacijah. Pri rehabilitaciji gre namreč za kompleksnejše, dolgotrajno delo, ki mnogokrat zahteva strokovno pomoč oziroma podkovanost na področju pasje psihologije. Če se pes pri vaji ne odziva pozitivno, moramo narediti korak nazaj ali vajo prekiniti (mnogo mladičev namreč že pride v nove domove z razvitim strahom, bodisi zaradi nepravilne socializacije bodisi zaradi slabih bivalnih razmer).
– V našem postopku učenja je predvsem pomembna lastnikova reakcija na moteče dejavnike, zato se učenja lotimo sproščeni in umirjeni.
– Pri vaji potrebujemo pomočnika, ki bo izvajal hrup, medtem ko bomo psu preusmerjali pozornost.
– Pes mora že znati vajo »Pozornost«, opisano v prvem članku rubrike Pasji triki.
– Vajo izvajamo v znanem okolju, kjer je pes sproščen in pozoren na lastnika. Med izvajanjem je pripet na povodec oziroma v omejenem prostoru pod našim nadzorom.
– Med izvajanjem vaje »Pozornost« dodamo blagi zvočni učinek (zvok tihega bobnanja, zvok sesalca v sosednji sobi). Če pes ohrani pozornost, ga pohvalimo in nagradimo. Če pogleda proti izvoru zvoka, mu pozornost preusmerimo ter ga nato pohvalimo in nagradimo. Preusmerjanje pozornosti lahko izvedemo s priboljškom, žogo, aktivnim gibanjem po prostoru in podobno. Vajo ponavljamo, dokler pes zvoka ne ignorira.
– Nadgradnja vaje je močnejši zvočni vir (udarjanje na boben, zvok sesalca v isti sobi, zvonec), pri čemer psu spet preusmerjamo pozornost nase ter ga nagradimo, ko zvok ignorira.
– Nadgrajujemo z vse močnejšimi zvoki, pri čemer moramo ostati mirni in sproščeni. Psa ne nagrajujemo, če je prestrašen ali zmeden. Počakati moramo, da se popolnoma umiri in sprosti, šele nato ga nagradimo.
– Rezultat redne in dolgotrajne vadbe je umirjenost psa v vseh situacijah. Tudi pri grmenju ali poku pirotehničnih sredstev (česar se psi najbolj bojijo) mora pes spremljati odziv lastnika ter se temu primerno odzvati – če bo lastnik ignoriral hrup, bo njegovo vedenje posnemal tudi pes. Najpogostejša napaka, ki jo ljudje podzavestno naredimo, je tolažba prestrašenega psa, pri čemer njegovo vedenje le še spodbujamo.
[/members_only]Dona Gomilšek in Marko Stojanović, blog PoPasje
Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek
