Psi potrebujejo gibanje, aktivnost, mentalno zaposlitev in bližino človeka. Večina dandanašnjih psov, pa naj bodo to ptičarji, terierji, vlečni psi ali katerekoli druge pasme, ne opravlja več dela za katerega so bili vzrejeni pred stoletji ali celo tisočletji, ko so psi skupaj z vodnikom opravljali najrazličnejše naloge, od lova, do pašnje ali varovanja posestva. Mnogo je psov, ki jih imamo le še za družbo –prijatelja za na sprehode in za večerno stiskanje na kavču. Vendar pa prav vsi psi potrebujejo fizično in psihično zaposlitev, nalogo z jasno zadanimi cilji in aktivno sodelovanje z vodnikom. Vse več odgovornih in dobro ozaveščenih pasjih lastnikov se zato udeležuje športnih aktivnosti skupaj s svojim štirinožnim prijateljem in tako zadovolji njegovo željo po gibanju, hkrati pa se tudi sami prav prijetno razmigajo v družbi svojega psa, ki bo te skupne trenutke cenil bolj kot kdorkoli drug. Zadnja leta se kot za stavo pojavlja vse več novih pasjih športnih disciplin. Če smo pred leti poznali samo agility, je danes na razpolago množica različnih disciplin, od katerih se bo prav za vsakega psa in vodnika našlo kaj primernega.
Agility
Agility je šport, pri katerem vodnik psa brez pomoči igrač ali hrane usmerja preko proge z ovirami. Za čim boljši rezultat mora pes progo preteči čim hitreje, upoštevajo pa se tudi napake in natančnost psa pri premagovanju ovir. Čeprav se zdi, da tukaj večino dela naredi pes, pa je vodnik ključen pri usmerjanju psa ter pravilnih in točnih napotkih pri premagovanju ovir. Ovire, ki se pojavljajo pri agilityju so skakalnice, gugalnice, mostovi, palisade, tuneli, slalom med palicami in miza. Pes mora zastavljen parkur premagati čim hitreje in v pravilnem zaporedju ovir. Višina skakalnic je odvisna od velikosti psa. Na agilitaških tekmovanjih največkrat vidimo mejne ovčarje, ki so uspešni zaradi hitrosti in dobrega sodelovanja z vodnikom, seveda pa so na treningih dobrodošli tudi psi drugih pasem in tudi mešančki. Pri agilityju se krepi vez med psom in vodnikom, tek po parkurju pa od obeh zahteva veliko zbranost in hitrost. Redni treningi zagotavljajo psu fizično in mentalno zaposlitev.
Rally obedience
[members_only]
Precej priljubljen pri nas je tudi rally obedience, kjer vodnik s psom ob nogi hodi po progi, katera vsebuje do 20 postaj z različnimi nalogami za psa. Te vključujejo razne vaje v gibanju, vaje na mestu in premagovanje ovir. Vodnik lahko s psom komunicira, na progi pa ni dovoljena spodbuda s hrano in igračami. Izvedbo ocenjujejo sodniki, ki glede na osvojene točke določijo zmagovalce tekmovanja. Ta disciplina je primerna za vse velikosti in pasme psov. Krepi odnos med psom in vodnikom, saj temelji na medsebojnem sodelovanju, pozitivni motivaciji in poslušnosti. Od psa zahteva visoko koncentracijo, natančnost in pozornost, zato je rally obedience dober za mentalno zaposlitev psa, fizično pa ni najbolj zahteven pasji šport.
Frizbi
Bolj fizično je zahteven pasji frizbi, pri katerem gre za skoraj plesno elegantno koreografijo metanja frizbija v različnih položajih in težavnostih oziroma metov v daljino. Pri tem športu vodnik z veliko natančnostjo psu meče frizbi, ta pa ga mora ujeti, med tem pa izvaja zahtevne skoke in odrive. Za pasji frizbi so primerni kužki vseh pasem in mešančki, najbolj pa so uspešni psi lahke konstitucije in eksplozivne energije, ki nimajo težav s sklepi in kostmi, saj je ta disciplina zelo zahtevna in je tako primerna le za zdrave pse.
Flyball
Še ena zabavna, a pri nas dokaj nepoznana kinološka športna disciplina je flyball. Gre za ekipni šport, katerega sestavljata dve ekipi štirih psov različnih velikosti in pasem, ki tekmujeta druga proti drugi, kot nekakšna pasja ‘štafeta’. Posamezen pes teče po ravni progi z ovirami, ki so po višini prilagojene najmanjšemu članu ekipe, na koncu katere je tako imenovana ‘flyball box’, naprava na vzmet, ki ob potisku psa na nagnjeno stranico škatle sproži žogico, ki jo pes ujame in z njo čez ovire teče nazaj do vodnika. Ko prečka startno črto, lahko tekmo nadaljuje naslednji član ekipe. Šport je primeren za pse z veliko energije in plenskim nagonom, ki imajo veselje do dela v skupinah.
Canicross, bikejoring, skijoring in druge
Canicross je vse bolj popularna oblika teka s psom. Začetki te discipline so v nordijskih predelih, ko so vodniki vlečnih psov z njimi trenirali med poletnimi meseci, ko ni bilo snega, kmalu pa je ta način treninga postal priljubljen kot samostojen šport s psom. Pes je pri teku vedno navezan na lastnika prek elastičnega povodca, ki ublaži morebitne sunke, tako da je tek bolj udoben za psa in za vodnika. Ta ima povodec pritrjen na posebnem širokem pasu, pes pa nosi vlečno oprsnico, saj vodnika med tekom vleče in mu s tem daje dodatno hitrost. Tekači se udeležujejo dogodkov in tekem v canicrossu, saj je ta šport tudi precej tekmovalen.
Pri nas je relativno pogost tudi bikejoring, ki je podoben canicrossu, vendar je razlika v tem, da je pes z elastično vrvjo privezan na ogrodje kolesa, katerega poganja njegov vodnik, pes pa ga vleče. Podoben temu je tudi ‘dog scootering’, kjer kolo zamenja posebej za ta šport prilagojen skiro z nekoliko večjimi kolesi in trdnejšim ogrodjem, tako da je zmožen vožnje tudi po makadamskih poteh.
Nekoliko manj razvit je pri nas skijoring, tek na smučeh s psom, ki je prav tako z elastičnim povodcem privezan vodniku okoli pasu in mu pomaga pri teku. Zaradi malega števila snežnih dni pri nas je ta šport slabše zastopan, vendar pa je zelo priljubljen v državah na evropskem severu, kjer imajo več snega in je tek na smučeh boljše razvit. Še manj pogost je pri nas ‘mushing’, katerega zagotovo poznamo iz filmov in knjig. En ali več psov je zaporedno privezanih na sani, na katerih je dodatna oprema, na njih pa stoji tudi vodnik ali ‘musher’. Najbolj znana tekma te discipline je aljaški Iditarod, kjer ekipe s psi v nekaj tednih pretečejo več kot 700 kilometrov po zasneženi in nevarni divjini.
Še eden izmed pasjih športov z zanimivo zvenečimi imeni pa je rollerjoring, pri katerem pes na vlečni oprsnici vleče vodnika na rolerjih. Vožnja seveda poteka po asfaltu in je zato tudi v urbanih okoljih lažje izvedljiva. Kljub temu pa je, zaradi velikih hitrosti in nevarnosti prometa ter padcev, za ta šport potrebno dobro predznanje rolanja in obvladovanje psa.
V športih, pri katerih je pes privezan na človeka, tako da teče pred njim in ga vleče, so seveda najbolj uspešne nordijske pasme, katere so bile pred stotinami let razvite za vleko sani in tovora. To so pasme kot so sibirski haski, aljaški malamut, samojed in podobni, izjemni pa so tudi nekateri lovski psi in ptičarji. Seveda pa pri športih ni pasemskih omejitev, saj je dobrodošel prav vsak kuža, katerekoli pasme ali mešanček. Pomembno je, da se med tekom zabava, da nima zdravstvenih težav, ki bi ga ovirale in da je naučen osnovnih ukazov.
Športi, pri katerih sodelujeta vodnik in pes so za oba izjemno koristni. Z vleko na elastičnem povodcu psi nekoliko olajšajo tek, kolesarjenje ali rolanje vodniku, hkrati pa je vleka za njih zelo dobra telovadba. Psi imajo že od njihovih daljnih prednikov volkov v genih tek z lastnim krdelom, med športnimi aktivnostmi pa te nagone uspešno izpolnjujemo, s čimer se dodatno krepi tudi vez med psom in skrbnikom.
[/members_only]
Andreja Fegeš
Vir: http://www.rally-o.si/
Objavljeno v štiriindvajseti številki revije Kužek
