Dragi dnevnik.
Časi se spreminjajo. Tudi za nas, kužke. Včasih so nam dajali kosti, vsaj tako sem videl v risankah in otroških slikanicah. Danes pa … No, danes je vse drugače.
Bilo je pred nekaj meseci. Mitja, moj lastnik, je dobil novo punco. Tačko na srce, delno je do tega prišlo prav zaradi mene. »Tako je srčkan, lahko bi šli kdaj skupaj na sprehod,« mu je pihala na dušo, Mitja pa se ji je samo sramežljivo nasmihal. Ljudje so tako smešni, ko so zaljubljeni. Kar nekaj se hihitajo in počnejo še neke druge čudne stvari. Ampak o tem kdaj drugič.
Maja – tako ji je ime – mi je bila takoj všeč. Kako tudi ne! Ko je prvič prišla k nama na obisk, je naredila lazanjo. Mmm, obožujem lazanjo! Če bi tudi kužki hodili v službe, bi bil jaz zagotovo kuhar. The Lovro Kuhar. Kuhinja je moj najljubši prostor v stanovanju, iz nje vedno tako slastno diši. Kot je, recimo, tisto popoldne. Mleto meso v paradižnikovi omaki, pa testenine in sir. Oh, se mi že cedijo sline!
Seveda sem nadzoroval potek kuhanja. Ves čas. In Maja je bila takrat še nova, tako da nisem imel veliko dela s tem, da ji je kaj »po nesreči« padlo z mize. Še zacviliti mi ni bilo treba, le pogledal sem jo s svojimi velikimi očmi, pa se je vdala. [members_only] Mitja jo je kdaj pa kdaj – seveda prijazno – okregal, da to zame ni dobro, ker je začinjeno in da imam svojo hrano. Japajade! Če živimo v istem gospodinjstvu, ne vem, zakaj bi morali hrano deliti na mojo in njuno. Saj bi jima tudi jaz odstopil kakšen briket, če bi ga hotela, pa ga pač nočeta. Sama sta si kriva!
A pasja sreča me je kmalu zapustila. Pred nekaj tedni me je Mitja postavil na tehtnico. To je neka čudna naprava, ki je niti jaz niti Maja nimava preveč rada. A Mitja se ne da. Postavil me je nanjo, nato pa v roke vzel list papirja, nanj načečkal neke številke in ga obesil na hladilnik. »Pa ti si res hecen, saj Lovro nima hrane v hladilniku,« se mu je smejala Maja. »On se ne redi zaradi briketov, ampak zaradi stvari, ki jih midva jeva,« ji je resno odvrnil.
In potem sta sklenila, da moram na dieto. Sprva nisem vedel, kaj to sploh pomeni. Mislil sem si, da je to najbrž kakšen lep kraj, ki ga bomo obiskali. Pa sem se motil. Dieta je najbolj zoprna beseda kar jih poznam. Zaradi nje sem bil že ob marsikateri priboljšek. Tudi pri kosilih me Maja in Mitja vse bolj ignorirata. Jaz jokam in stokam, tako kot sem vedno, da bi ja vedela, da mi ni vseeno, kaj dajeta v svoj želodček. In da bi, kot sem bil navajen doslej, tudi jaz poizkusil, če je to, kar jesta, dovolj okusno. Jaz sem vendar najboljši preizkuševalec hrane na svetu. Kako, za pasjega vraga, sta na to lahko kar čez noč pozabila?!
Najhuje od vsega pa se mi zdi, da se me smola drži celo pri Mici, Majini babici. Niti pri njej namreč ne dobim več piškotov. Najprej pogleda njiju, potem mene, me poboža in žalostno reče: »Jaz bi ti jih že dala, pa ne smem – si na dieti.« Brrrr!
Edina dobra stran tega je, da mi je ovratnica kar naenkrat spet bolj prav. Preden sem šel na dieto se je namreč prav sumljivo skrčila! Pa tudi moja Epi, kavalirka iz sosednjega bloka, me zadnje čase bolj zapeljivo gleda, se mi zdi.
Saj pravim … Časi se spreminjajo. Tudi za nas, kužke. Še dobro, da imam tebe, da ti od časa do časa lahko malo potarnam. Se ti kmalu spet oglasim.
[/members_only]
tvoj The Lovro.
Maja Kepic in Mitja Račič
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek
