Poletje je čas, ko si lahko privoščimo nekaj spontanosti in neorganiziranosti. V zanosu spakiramo kovčke in se odpravimo za nekaj dni na morje. Se zjutraj odločimo, da bomo ta dan preživeli na izletu. Pustimo psa v varstvu pri starših in se za en dan odpravimo nakupovat v evropsko prestolnico. Pa vendar nas lahko takšna nepremišljenost stane več kot le par čevljev, ki jih ne potrebujemo, zapravljenega dneva in sončnih opeklin.
Ko gre za potovanje s psom ali brez njega moramo biti še kako organizirani in premišljeni. Poleg vse opreme, ki je nujna tudi na krajših izletih, marsikdo pozabi na najnujnejše: označiti psa. Večina psov danes sicer je opremljenih z mikročipom, saj tako veleva zakon, a pogosto je psa lažje vrniti skrbniku, če je le-ta opremljen še z zunanjo identifikacijsko oznako kot je obesek na ovratnici.
Po navadi identifikacijski obesek za ovratnico nabavimo takrat, ko pes pride v naš dom. Nanj skrbno zabeležimo vse podatke: ime psa, telefonska številka lastnika, včasih celo naslov in še kak drug podatek. Potem pes ta obesek ponosno nosi celo življenje, čeprav v tem času že zamenjamo telefonsko številko ali se celo preselimo. Zgodi se, da pozabimo, da je potrebno te podatke spremeniti in posodobiti, posledično pa najditelj izgubljenega psa zaman kliče na številko, ki ne obstaja več. Ampak saj je pes čipiran, kajne?
Tu se pojavi druga težava. Tudi CRP (centralni register psov), kjer so na podlagi mikročipa vpisani vsi podatki o psu in njegovem skrbniku, ni ažuriran tako pogosto kot bi bilo potrebno. Če sami niste javili spremembe stalnega bivališča, je velika verjetnost, da vas bodo tudi iz lokalnega zavetišča iskali na starem naslovu. Včasih je, zlasti pri starejših psih, ki so menjali lastnika, v CRP vpisan celo stari lastnik. Tako tudi mikročip ne opravlja svoje funkcije.
Vesela novica je, da se je število izgubljenih psov, ki se vrnejo k lastniku, v zadnjih letih bistveno povečalo, zahvaljujoč obveznemu mikročipiranju. Še vedno pa se zavetišča srečujejo z nečipiranimi psi (to so psi, ki niso prijavljeni) in psi, katerih mikročipi niso opremljeni z ažurnimi podatki. V tem primeru vaš ljubljenček po osmih dneh preneha biti vaš ljubljenček in ga po zakonu lahko oddajo v drug dom, po tridesetih dneh, če v tem času ne najde posvojitelja, pa mu (v nekaterih slovenskih zavetiščih) po zakonu grozi celo evtanazija.
Kako vem, če so na mikročipu pravi podatki?
To pravzaprav lahko preverite kar sami in sicer na tem spletnem naslovu, kjer lahko z vpisom številke čipa dostopate do naslednjih podatkov: številka mikročipa ali druga veljavna oznaka, datum rojstva psa, naslov lastnika psa, informacija o statusu psa (pes je živ, izgubljen, odjavljen, mrtev, drugo) ter datum zadnjega in naslednjega cepljenja psa. V kolikor ugotovite, da podatki niso ažurni, jih lahko spremenite pri svojem oziroma pristojnem veterinarju.
Kaj še lahko storim?
Četudi se zanašate na mikročip in ste poskrbeli, da so podatki v centralnem registru pravi, je veliko večja verjetnost, da boste psa v najkrajšem možnem času dobili nazaj, če je le-ta označen tudi z obeskom z vašimi podatki. Nekateri skrbniki se odločijo tudi za graviranje imena in telefonske številke na ploščico, ki se všije na ovratnico ali pa za vezenje teh istih podatkov direktno na ovratnico ali oprsnico. Za kateri koli način označevanja se odločite, to najditelju zelo olajša delo, vam pa v najboljšem primeru prihrani tudi strošek posredovanja zavetišča.
Poskrbite, da ima pes obesek z vsemi ažurnimi podatki: ime psa, telefonska številka lastnika, lahko pa tudi vaše ime in stalni naslov. V času potovanja se priporoča tudi naslov začasnega bivališča, tj. hotela, apartmaja ali kampa. Tak obesek naj bo na vseh ovratnicah (če jih ima pes več) in oprsnicah, ki naj jih pes, zlasti na potovanjih, pa tudi na sprehodih in izletih, vedno nosi.
Izkušnje pravijo, da najditelji veliko raje pomagajo pri vračanju psa, če ima ta na sebi obesek, kot pa da ga odpeljejo v zavetišče. Zunanje označevanje psa je še posebej pomembno pri dopustovanju v tujini, pri čemer priporočamo, da je vaša telefonska številka opremljena tudi s klicno kodo države (00386 ali +386).
Kaj pa, če se pes kljub tem ukrepom izgubi?
Če se pes izgubi, morate po zakonu pobeg oziroma odtujitev prijaviti veterinarju ali zavetišču za zapuščene živali v roku treh dni. V nasprotnem primeru se predvideva, da gre za namerno zapustitev živali.
Poskrbite, da boste imeli pri sebi (na telefonu, na računalniku ali v fizični obliki) vedno kar se da nedavno fotografijo psa (če je pes npr. ostrižen, vi pa imate fotografijo psa z dolgo dlako, lahko to vpliva na uspešnost iskanja). Pri iskanju potencialnim najditeljem vselej pomagajo tudi podatki kot npr. kakšno ovratnico nosi, razne distinktivne posebnosti (npr. bela lisa na prsih, eno rjavo eno modro oko, pes šepa na zadnjo levo taco, …) in opozorila o karakterju psa (plah, se boji tujcev, prijazen, …).
Če se pes izgubi, se povežite z velikimi družabnimi omrežji, kjer se nahaja veliko število ljubiteljev psov, prosite za objavo na lokalnem radiu in razobesite letake z vsemi ključnimi podatki: kdaj in kje se je pes izgubil, fotografija psa, značilnosti in karakteristike, napotki za približevanje in kontaktna številka kamor vas lahko kadarkoli pokličejo. Organizirajte se v krogu družine in prijateljev tudi glede tega kdo bo šel po psa, če se ta najde takrat, ko boste v službi, kako bo s prevozom, itd.
Želimo vam, da vam ne bi bilo potrebno nikoli izkusiti kako je, če se ljubljenček izgubi. Zato vam tudi polagamo na srce, poskrbite, da bo vaš kužek ustrezno označen!
Maja Kalaš
