Naj sreča na vrvici ne postane nesreča brez vrvice!
»Moj pes ne bo ničesar naredil!« je stavek, ki ga na žalost preveč pogosto slišim. Seveda prihaja iz ust ljudi, ki imajo svojega psa odvezanega in ki v primeru srečanja z drugimi psi ali ljudmi niti pomislijo ne, da bi psa privezali na povodec. Medtem ko se sama borim, da ne bi prišlo do srečanja med mojima dvema psičkama in odvezanim psom, ki že kaže znake nelagodja in se mu medtem, ko hodi proti nam, že dviguje dlaka na hrbtu, pa takšen »lastnik« po navadi s telefonom v roki hodi dalje.
V Sloveniji je zakonsko določeno, da je imetnik psa dolžan skrbeti, da pes ne ogroža ljudi in drugih živali, ter da mora biti pes na javnih površinah in na površinah v omejeni skupni rabi na vrvici. Čisto preprosta pravila, ki bi morala biti vsakemu odgovornemu skrbniku psa kristalno jasna. Sama se teh pravil, kljub temu da sem skrbnica dveh izjemno prijaznih in nežnih psičk, ki sta veseli vsakega domačega in tujega človeka, obožujeta otroke in sta igrivi do vsakega kužka, držim. Nikoli niti pomislim ne, da bi katerokoli od njiju imela odvezano ter mislila, da »tako ali tako ne bo ničesar naredila, ker je prijazna«. Vsi uporabniki tega in drugih pomensko podobnih stavkov pa se na žalost ne zavedajo, da nikoli, ampak res nikoli ne moremo zagotovo vedeti, kako se bo pes v določenem trenutku, v določeni situaciji, obdan z določenimi osebami in drugimi živalmi, odzval.
[members_only]
Razumeti moramo, da se situacije, s katerimi se naši kužki doma, na obisku, sprehodu ali kjerkoli drugje srečujejo, razlikujejo med seboj. Tudi če smo samo prepričani, da je naš kužek vreden zaupanja, ne moremo vedeti, kako se bo v danem trenutku počutil v dani situaciji. In ravno zaradi tega ne moremo nikoli vedeti, kako se bo kužek odzval. Še tako prijazen, izšolan in naučen pes se lahko namreč znajde v situaciji, ko bo samo en napačen premik v napačnem trenutku sprožil njegov napad, ker pač ne bo videl druge možnosti za izhod iz situacije, v kateri se bo počutil ogroženega.
Razumeti moramo tudi, da tudi najbolj prijazen kužek na svetu ne more imeti rad prav vseh. Zagotovo se bo v svojem življenju srečal s človekom ali psom, ki mu ne bo po godu. Morda bo drug kužek malo preveč vsiljiv ali pa našemu psu ne bo odgovarjala groba igra. Tudi pri ljudeh ne moremo biti prepričani, morda se grozno bojijo psov in v strahu se zna zgoditi, da bodo naredili kakšen napačen gib, kretnjo ali zvok, ki bo sprožil napad psa.
Poleg vsega tega pa je izredno neodgovorno in sebično imeti psa spuščenega tudi zaradi drugih psov. Spuščen pes ima namreč veliko prednost pred privezanim psom. Tudi privezan pes lahko spuščenemu psu daje določene telesne signale, ki mu sporočajo, da je pripravljen na napad, s tem, da je zelo prikrajšan za obrambo, kajti na vrvici se bo zelo težko ubranil pred ugrizom spuščenega psa.
Če po vseh teh argumentih še vedno ne boste privezali psa, ker vas pač ne zanimajo drugi, pa pomislite na svojega psa. Spuščen pes veliko lažje odtava daleč stran in se izgubi. Spuščen pes lahko na drugi strani ceste zagleda mačko in za njo skoči pred avto. Spuščen pes lahko tudi od veselja poruši na tla majhnega otroka, ga prestraši ali poškoduje. Brez pomena je tudi v šali reči, da je »zakon zato, da se ga krši«. Zakon je za to, da se tako mi sami, naši kužki, drugi ljudje in drugi psi lahko počutimo varne in mirne. Spoštujmo tudi druge in se na sprehod odpravimo s povodcem. Poskrbimo za to, da se naša ljubka kosmata sreča na vrvici ne bo spremenila v nesrečo brez vrvice.
[/members_only]Sabina Vesel
Objavljeno v šestindvajseti številki revije Kužek
