V nedeljo zjutraj sva se z Donom, mojim psom pomočnikom, odpravila na plesne vaje. Pred dvorano sva kot običajno prišla malo prej. Skupaj s plesnim učiteljem smo čakali še ostale plesalke. Učitelju zazvoni telefon. Klicala ga je soplesalka in ga prosila, naj ji nekdo pride odpret zapornico, da bo lahko prišla čisto blizu dvorani in ji ne bo treba pešačiti.
Ker sem edina imela električni voziček in sem bila najhitreje pri zapornici, sem jo odhitela odpret. Z mano je šel tudi Don, saj velja, kamor grem jaz, tja gre tudi on. Po nekaj prevoženih metrih zagledava psa, ki se brez lastnika in spuščen mirno sprehaja na bližnjem travniku ter naju sprva ne opazi. Odzvala sem se kot običajno. Ko sem zagledala psa, sem se ustavila, Donu pa dala povelje »Prostor!« in čakala, da se bo pes odmaknil. To je do sedaj vedno delovalo. Don je sicer psa opazil, malo privzdignil ušesa in postal pozoren, toda moje povelje pozna in je ubogal. Privezan na povodcu je ob vozičku čakal in me gledal, kdaj mu bom dala novo povelje. Do tu je bilo vse lepo in prav, »po šolsko«.
Toda pes, za katerega sem mislila, da se bo odmaknil, naju je naposled opazil. Na drugem koncu travnika vse to opazuje gospod, lastnik psa. Začel ga je klicati, toda pes ga ni ubogal. Čeprav je lastnik kričal, je pes tekel naravnost proti nama in se zaletel v Dona. Oba sva se ustrašila. Samo zamižala sem in zavpila. Don je zacvilil in ni vedel, kaj naj stori. Bila sem v šoku in pošteno prestrašena. [members_only] K sreči je pritekel lastnik in svojega psa odmaknil. Z Donom sva se tresla kot šiba na vodi. Ko sem se malo pomirila, sem najprej pretipala Dona, da bi ugotovila, če ima kje kakšno rano. Zatipala nisem ničesar. Ker imam motorične težave, ga sama ne morem temeljito pregledati. Če lastnik ne bi opazil, kaj se dogaja, psov ne bi mogla ločiti.
Ko so se stvari umirile, sem lastniku psa, ki je napadel Dona, na lep način skušala povedati, naj ima napadalnega psa na povodcu. Opazila sem tudi, da je imel lastnik poleg povodca v roki še nagobčnik. Lastnik pa mi hladnokrvno začne razlagati, kako je svojega psa leto nazaj vzel iz zavetišča ter da se zaveda in ve, da je napadalen do vseh psov. Na koncu mi reče še, da svojega psa vedno in povsod sprehaja na povodcu in z nagobčnikom ter da tu nikoli ne sreča nobenega psa, medtem ko sva nekaj dni kasneje z Donom na istem mestu srečala drugega psa. Ker se nama je mudilo, sva po vsej sagi odšla proti dvorani.
Čez nekaj časa sem zatipala, da ima Don rano, iz katere rahlo teče kri, zraven nje pa še bulo, ki je vedno večja. Po obisku veterinarja smo ugotovili, da je rana posledica pasjega ugriza. (kako rana oziroma ugriz zgleda, si oglejte na sliki.) Ker smo pravočasno ukrepali, se bo na srečo vse dobro končalo.
Naj vam bo moja zgodba v poduk, kako pomembno je, da poznate svojega psa in z njim ustrezno ravnate.
[/members_only]
Piše Tjaša Urbanc
___________________________________________________________________________________________
Nekega septembrskega torkovega popoldneva s psom vodičem Baronom prečkam Kongresni trg. Kar naenkrat začutim, da se pes prične sumljivo obračati. Ukažem mu »Sedi!« in on se povelju odzove. Z nogo skušam stopiti korak naprej, pa se narahlo dotaknem nečesa mehkega. Sklonim se in z roko pristanem na plišastem kožuhu psa, ki gotovo ni bil moj. Natančneje ga potipam in ugotovim, da zaenkrat še prijazni pitbul nima ne povodca ne ovratnice, za katero bi ga lahko prijela. Presenečena pričnem razmišljati o tem, kaj naj storim, nakar se od daleč zasliši nekaj žvižgov in mehki kosmatinec se prav tako hitro, kakor je prišel, tudi pobere. Prihodnji dan zgodbo povem kolegici, ki stanuje v bližini mestnega središča. Ona mi pove, da je mestno redarstvo poostrilo nadzor nad pasjim življenjem v Ljubljani in da jo je pred kratkim ob 23. uri ustavil redar, češ naj ima psa na povodcu, čeprav je v parku sama. To me je spodbudilo, da sem svoj pripetljaj opisala mestnemu redarstvu pričakujoč zagotovilo, da bodo pooblaščenci za nadzor nad lastniki psov namenili več pozornosti mestnim ulicam in ne okoliškim parkom. Odgovor, ki sem ga prejela, je naslednji:
»Sporočamo vam, da je Mestno redarstvo Ljubljana v letošnjem letu začelo sodelovati s Policijsko postajo vodnikov službenih psov in skupaj izvrševati naloge s področja Zakona o zaščiti živali glede vodenja psov na vrvici. Nadzor izvršujemo v parkih, kjer je večje število sprehajalcev psov (to ocenimo po lastni presoji ali na podlagi prijav občanov), žal pa je kritičnih točk preveč, da bi zagotovili stalno prisotnost. Patrulje Mestnega redarstva bodo tudi v prihodnje lokacije nadzirale in zoper kršitelje ukrepale skladno z zakonskimi pooblastili in pristojnostmi. Za nadzor glede pasjih iztrebkov pa je pristojen Inšpektorat MOL-a, ki mu bomo posredovali vašo pritožbo …«
Iz odgovora sem povzela, da se mestno redarstvo in inšpektorat MOL-a bolj zanimata za nov vir dohodka, kakor za zagotavljanje varnosti občanov, ki jim objestnost posameznikov greni življenje. Nisem jim ravno napisala pritožbe o pasjih iztrebkih, zato tudi prav ne razumem njihovega odgovora. Iz odgovora se da slutiti, da jim je bolj malo mar.
Piše Sabina Dermota
KOMENTAR
Piše: Darinka Lečnik-Urbancl, predsednica SLO-CANIS
Bližnja srečanja, kot je bilo to, se zgodijo velikokrat. K sreči se vsakokrat ne končajo s poškodbami med psi. Kot inštruktorji se vsakodnevno srečujemo s podobnimi težavami. Ljudje preprosto ne razumejo, da ni prav vsak trenutek na voljo le njihovim psom, ki so željni spoznavanja drugih psov. Za taka družabna srečanja so na voljo posebna mesta. Še posebej pri psih pomočnikih in psih vodičih je pomembno, da se jih med delom ne moti. Najbolj pereč problem so raztezne vrvice, ki jih lastniki imajo zelo radi, saj s tem dajejo psom navidezno svobodo pri gibanju. Če bi imela moč, bi take vrvice prepovedala uporabljati v urbanem okolju. Ničkolikokrat sem se spotaknila čez vrvico, ko so ljudje želeli, da se njihov pes druži s psom, ki je na vodilu, jaz pa sem bila »navidezno slepa« s prevezo čez oči. Tisto vrtenje psov okrog in okrog, ko vrvice na skrajšajo, je mučno. Priznam, da me razjezijo komentarji, kot so: »no, pa saj se bosta samo povohala«, »pa saj moj pes noče vašemu prav nič«, »veste, moj pes bi se pa tako rad igral«, »joj, kako ste občutljivi, pa moj je tako prijazen« … Ali ste se zavzeli za besedico MOJ PES? Pa kaj je tem ljudem? Samo »moje« je važno, za drugo me ne zanima! Pa nekaterim sploh ne moreš razložiti, da sedaj ni čas za njihovega psa, da je sedaj čas za nekaj drugega. Vsiljevanje igre, ko nekateri lastniki niti psi nismo pripravljeni na druženje z njimi, je nesramnost brez primere. Nekateri psi in ljudje rabijo svoj mir, svojo »HAPPY HOUR« s svojim psom.
Meseca junija smo imeli zaključno preizkušnjo s psom vodičem Oskarjem. V tej uri sta se zgodila dva napada psov nevestnih lastnikov, povrhu pa sta bila še arogantna. Najprej je izpod mize skočil črn robusten labradorec točno na psa vodiča in ga skušal ugrizniti. K sreči sva bila oba inštruktorja dovolj prisebna in hitra, da sva ta napad preprečila tako rekoč »v zraku«. Lastnik (avstrijski državljan) pa aroganten, kot da je sam na svetu. Beseda je dala besedo, nekaj ostrih pa je padlo tudi o tem, da sta pri nas prav tako obvezna povodec in ovratnica. Ta pes je namreč povsem užival v tem, da je vse to imel lastnik kar na stolu zraven mizice, pri kateri je pil svojo kavico. Pes vodič Oskar je stabilen pes, samozavesten in je takoj za tem brez problemov nadaljeval s svojim delom, vendar nismo prišli prav daleč, ko je izza vogala v podhodu prav takrat prišla gospodična s to dolgo vrvico. Najprej pes, potem pa dolgo nič in nato gospodična. Seveda je bil pes pasme beagle prav tako presenečen kot naš labradorec Oskar. Prav konkretno je našega Oskarja zgrabil za gobček. Predstavljajte si, kakšen vzorec vedenja je pes Oskar dobil ob teh dveh primerih: »Ko sem na vodilu, bom raje previden za vsak slučaj in zelo pozoren na prihajajoče pse, tudi če jih ne vidim, jih voham.« Gospodična pa nič. Hladnokrvno je šla mimo, niti ozrla se ni, ali je z našim psom vse v redu. Opravičilo v takem primeru bi bilo več kot dobrodošlo. Bonton je neznana španska vas pri večini ljudi.
V Evropi beležijo kar precej napadov na pse vodiče in pse pomočnike s strani uličnih psov brez lastnikov, veliko več napadov pa se zgodi ravno na tak način, kot ga je opisala Tjaša. Lastnik, ki svojemu ljubljencu omogoča prosto tekanje, pa čeprav ve, da pes pri srečevanju z drugimi psi ni zanesljiv in je popadljiv, je neodgovoren, egoističen. Računati na to, da na nekem mestu ne boste srečali psa, je, milo rečeno, smešno sprenevedanje. Oseba, ki je na invalidskem vozičku ali slepa in ima psa pomočnika ali psa vodiča, si pri take vrste srečanju ne more pomagati, delovni psi pa so miroljubni. Vsak tak napad pusti na psu pomočniku posledice, ki jih potem moramo sanirati, omiliti. Postane zelo previden, lahko se zgodi, da preventivno zarenči, možno je tudi, da se bo ob naslednji provokaciji spopadel s takim vsiljivim psom. Tega pa vsekakor ne bi rad doživljal noben lastnik.
Kako preprečevati? Samo tako, da čim več ljudi izve za take zgodbe.
V imenu vseh nas inštruktorjev, uporabnikov psov pomočnikov in psov vodičev prosimo vse ljudi, da upoštevajo, da imamo pse s poslanstvom in skrbniki smo tisti, ki moramo preprečevati, da do takšnih primerov ne bi več prihajalo. Hvala, ker boste razumevajoči, ko boste srečevali naše REPKE UPANJA.
Objavljeno v dvajseti številki revije Kužek
