V pasji šoli največ pozornosti namenimo vodnikom psov, ki potem svoja znanja prenašajo na lastne pse. Vodnik, ki se je bil sposoben sam naučiti, kako pripraviti psa do določenega želenega vedenja, bo sposoben takšno raven znanja pri svojem psu tudi vzdrževati in nadgrajevati. Če bi dobil že izšolanega psa, sam pa ne bi poznal osnovnih prijemov šolanja psov in do svojega psa ne bi bil dosleden, zahteven, natančen, razumljiv in pozitiven, bi kmalu vzgojno zanemaril psa in vso pasje znanje ne bi koristilo nikomur več. Izkušen vodnik lahko svojega psa sam nauči vseh vaj, ne more pa mu ponuditi dovolj motečih dejavnikov, kot so bližina drugih psov in ljudi, zato je priporočljivo, da se tudi on udeleži šolanja psov na vadbišču.
[members_only]
Šolanje poteka v skupini, zato morajo vodniki svoje pse s povodci kontrolirali in voditi tako, da drug drugemu ne povzročijo škode. Vodnik, ki je takoj ob prihodu psa v družino prevzel vlogo vodje, bo svojega psa vodil odločno brez posebnega napora. Njegovega psa ne bo strah drugih psov, saj zaupa vodniku in je prepričan, da ga bo ta branil, če bo potrebno. Če pa imamo svojeglavega in močnega psa v družbi nežnega in neodločnega vodnika, je treba najprej poskrbeti za okrepitev vodnika, da bo lahko prevzel vodstvo lastnega psa. Inštruktor vodniku pomaga pri vodenju z dodatnim povodcem, izboljšujejo se vodnikova drža telesa, mimika obraza, barva glasu, pravočasnost ukrepanja, vse z namenom, da se vodniku dvigne samozavest ter se začne počutiti močnega in sposobnega voditi. Ko vodnik toliko napreduje v svoji odločnosti, da razliko v njegovem počutju in vedenju opazi tudi pes, je uspeh zagotovljen. Vodniki takrat zadovoljno opazujejo svojega psa in ne morejo verjeti, kako zelo se je poboljšal. Resnica pa je drugačna, spremenil se je vodnik, pes pa je ostal povsem enak, samo na spremenjeno okolico se odziva drugače.
Nato je treba v psu vzpodbuditi željo in ga motivirati za delo. Če je pes primerno lačen, si želi hrane, če ima dovolj nagona po plenu, si želi igre z igračko. To sta dve vrsti pozitivne motivacije, ki jima dodamo še pohvale. Prav tako, kot je pravilno, da mi prejemamo plačilo za opravljeno delo, je pravilno, da pes dobi nagrado za opravljeno vajo. Nagrajevanje psa motivira v želeno vedenje. Ko pes spozna, da se mu v šoli dogajajo prijetne stvari, se te veseli in želi čim dlje ostati na vadbišču.
Da ohranimo moč nagrade, moramo s priboljški varčevati, to pomeni, da psa ne smemo razvajati niti podkupovati. Razvajamo, če psu ponudimo priboljšek, ko ni napravil ničesar ali je napravil kaj slabega. Tisti, ki razvaja, se zaveda, da dolgoročno povzroča škodo psu, pa se kljub temu ne more upreti skušnjavi, da bi se predstavil kot »dobrotnik«. Takšen »dobrotnik« se najtežje kontrolira, če so prisotni gledalci ali če ima priložnost se s svojim dejanjem pohvaliti, ko o njem poroča drugim.
Podkupujemo, kadar dajemo nagrado vnaprej. Pes tega ni sposoben razumeti. Če pes sili z glavo na mizo in dobi nagrado, je prepričan, da je bil nagrajen zato, ker se je dovolj približal mizi in bo po nagradi še bolj silil proti mizi. Nikakor pa mu ne bo prišlo na misel, da bi se zaradi nagrade od mize oddaljil.
Šolanje nadaljujemo s preprostimi vajami, ki jih pes zmore z lahkoto in uspeh izdatno nagradimo. Vsak pes ima v sebi dobre in slabe zmožnosti, kaj bo bolj razvil, pa je odvisno od okolice, v kateri se nahaja, torej največ od vodnika. Psu moramo najprej povedati, da je uspešen, verjeti moramo v njegov uspeh, o njegovi uspešnosti ga moramo prepričati, potem bo takšen tudi postal. Podobno ravnanje priporočam tudi doma: vodnik naj bo najbolj aktiven, ko je pes najbolj priden. Skrbnik naj ne čaka, da ga bo v aktivnost prisililo nadležno vedenje psa. Če psu ne uspe izpolniti vaje, si nagrade ne bo prislužil. Kazen ni potrebna, dovolj je, če ne storimo ničesar in psa ignoriramo.
V večini primerov si pes želi ustreči vodniku, vaje pa kljub temu ne opravi, ker ne razume, kaj od njega pričakujemo, zato obojestranskemu sporazumevanju namenjamo veliko pozornosti. Dober vodnik zna v vsakem trenutku iz telesne drže, položaja čeljusti, ušes, repa in smeri pogleda prepoznati, kako se njegov pes počuti. Prav tako mora biti vodnik sposoben psu jasno sporočiti, kaj od njega pričakuje in mu vedno dati povratno informacijo, ali je z njegovim vedenjem zadovoljen ali ne.
V pasji šoli se učni program za vsakega vodnika in psa čim bolj prilagodi njunim sposobnostim tako, da je učni uspeh ves čas enak, in sicer prav dober. Zahtevnost vaj prilagodimo tako, da je pes v 80 odstotkih uspešen in dobi nagrado, v 20 odstotkih pa neuspešen, zato ne dobi ničesar. Če pes vajo izvede zares lepo, povečamo zahtevnost ali začnemo učiti novo vajo in preprečimo dolgočasje psa. Šolanje je uspešno zaključeno, ko vodnik in pes obvladata vse obvezne vaje. Vaje so samo vmesni cilji dobrega šolanja. Če jih učimo z uporabo pozitivne motivacije, bomo s šolanjem uspeli zgraditi dober odnos med vodnikom in psom, kar pa je glavni cilj šolanja.
[/members_only]
Dušan Lobe
Objavljeno v devetnajsti številki revije Kužek
