Ne bodite eden tistih ljudi, ki psa vrne nazaj na ulico!

ne-bodite-eden-tistih-ki-psa-vrne-na-ulicoPosvajanje psov iz držav nekdanje Jugoslavije je humana, plemenita in spoštovanja vredna odločitev, ki pa bi morala biti tudi dobro premišljena in odgovorna.

V zadnjem času je v našem prostoru postalo vse bolj razširjeno, lahko bi najbrž tudi rekli že kar nekako moderno, posvajanje brezdomnih psov iz tujine, predvsem držav bivše skupne države. Na podlagi poročanja medijev in prostovoljcev, ki se redno odpravljajo na ta območja, vemo da je problematika brezdomnih psov v teh državah izredno huda, da se večina mest žal še vedno na skrajno krut in neprimeren način spopada s to problematiko, ter da te nikogaršnje pse v življenju največkrat čaka (v najboljšem primeru) životarjenje na ulici, še večkrat pa smrt.

Ker se nas vse več globoko zaveda, da je ukrepanje nujno, je posvajanje živali iz tistega okolja razumljivo in humano dejanje za državljane republik, kjer problematika brezdomnih psov ni tako huda. Pa vendar vse preveč pogosto tudi prebiramo, da so se številni nepremišljeni ali premalo informirani posvojitelji prehitro odločili za takšen human in odgovoren korak ter psa že po nekaj dneh vrnili, z najbolj banalnim izgovorom: ‘alergija na psa’, ‘prezaposlenost v službi’, ‘preveč otrok v družini’ in podobno.

Odločitev za posvojitev psa, ki je v svojem življenju povsem verjetno doživel tudi cel kup travmatičnih izkušenj in prestal dolgo pot do Slovenije, ni preprosta naloga. Zavedati se moramo, da vsakič, ko se po tednu dni ali dveh zagnani pasji »rešitelji« premislijo, ker ugotavljajo, da tej odgovornosti iz takšnih ali drugačnih razlogov kar naenkrat niso kos, postavijo svojega nesojenega ljubljenčka v nezavidljiv položaj.

Ubogi pes čez noč ponovno išče novi dom oziroma se mora v najslabšem primeru znova vrniti tja, od koder je bil z nesebičnimi prizadevanji posrednikov (humanitarcev, društev, ljubiteljev živali ali požrtvovalnih posameznikov) komaj rešen… In to je skrajno neodgovorno, nehumano in daleč od tistega, kar si ti psi zaslužijo!

Nikakor ne apeliramo na bodoče posvojitelje, da se za takšne posvojitve iz tujine ne bi odločali, apeliramo pa, da se pred tem temeljito, realno in celostno seznanijo z vsemi okoliščinami in dejstvi.

Apeliramo na vse bodoče posvojitelje, da premislijo o sebi in svojih zmožnostih, da pretehtajo svojo pripravljenost na spremljajoče težave, s katerimi se bodo morda morali spopasti kot novi lastniki (takšnega) psa. Ne le, da globoko in temeljito premislijo o svojih finančnih, prostorskih in časovnih zmožnostih, priporočljivo je, da se tudi posvetujejo s strokovnjaki za vedenjske in čustvene težave brezdomnih psov ter se seznanijo s številnimi možnimi težavami, s katerimi se lahko sreča posvojitelj takšnega psa: strah, travme in zdravstvene, možnost ločitvene tesnobe, nezaupljivosti, agresije, slabe socializiranosti in podobno.

V prvi vrsti bi se moral vsak posvojitelj zavedati, da je zadnja stvar, ki jo takšen pes potrebuje nadaljnje menjavanje okolja in lastnikov, ker jih to le še dodatno obremenjuje ter navdaja z nesigurnostjo in nezaupanjem.

Čudovito je, humano in hvalevredno, kadar lahko človek s posvojitvijo reši življenje živali in ji ponudi svoj topel, skrben in varen dom. Takšna gesta ga lahko tudi osebno izpolnjuje in upravičeno navdaja s ponosom, kadar je odločitev sprejeta premišljeno, razumno in na osnovi poznavanja vseh elementov rizika ter kadar je posvojitelj pripravljen vztrajno, dolgoročno in temeljito reševati tudi vse morebitne težave, ki lahko sledijo. Kadar je posvojitelj pripravljen po potrebi poiskati tudi strokovno pomoč, kadar je posvojitelj odločen, da mu ne bodo pošle moči, volja in sredstva  že po nekaj mesecih, je najlepša stvar na svetu, da lahko drugo živo bitje reši bede, na katero je bilo obsojeno.

Vendar zgolj takrat, kadar se takšne zgodbe končajo z ljubeznijo, predanostjo in brezpogojnim prijateljstvom med psom in njegovim »za vedno« človekom.

Naj bo takšnih srečnih koncev čim več ter žalostnih zgodb o posvojiteljih, ki so se premislili čim manj!

Maja Kalaš

narocite-se-na-revijo-kuzek