Kužni kašelj

5959

V zimskem času, ko se temperature začnejo še bolj strmo spuščati proti ničli, ko se pojavi megla, se vsako leto pojavi izbruh bolezni pri kužkih, ki lahko njim in njihovim lastnikom povzroči vrsto nevšečnosti.

Bolezen se imenuje kužni kašelj psov oziroma traheobronhitis psov. Za bolezen je značilno, da se pojavi nenadoma, spremlja pa jo močan, dražeč kašelj živali, ki se ne pomiri, ter pogosto izzove tudi davljenje živali in posledično bruhanje. Nemalokrat lastniki pomislijo, da se je kužku zapičila kost v grlo, saj se ta res tako obnaša, davi se, pokašljuje in izkašljuje slino. Vse je za lastnika zelo stresno in zaskrbljujoče, še posebej, ker se omenjeni simptomi res lahko pokažejo po hranjenju živali. Kužek ima zaradi bolezni otečene mandlje (tonzile) v grlu in pri požiranju hrane si jih vzdraži, kar ima za posledico ponavljajoč se dražeč kašelj, napenjanje in tudi bruhanje. Navadno lastniki bolnih kužkov, ki pokličejo v ambulanto za nasvet, kako bi lahko pomagali svojemu kosmatinčku, povedo, da se je njihovemu kužku zapičila kost v grlo in se davi, slini in pokašljuje.

V razvoj te zelo nalezljive bolezni je vpletenih več virusnih in bakterijskih povzročiteljev, kot so virus pasje parainfluence, reo in adeno virusi ter bakterija Bordetela bronhiseptica kot sekundarna bakterijska okužba. Vsi ti povzročitelji lahko posamično ali pa vsi skupaj delujejo na kužke, ki se okužijo z druženjem in s stiki med seboj. Velikokrat imajo voden izcedek iz nosu in pri kašlju razpršijo kapljice, polne povzročitelja, daleč na okrog. Zaradi omenjene simptomatike je bolezen tudi tako nalezljiva. Inkubacijska doba bolezni (čas od okužbe do izbruha bolezni) je pet do deset dni. V milejši obliki bolezni splošno stanje živali ni prizadeto, kužek se normalno obnaša, ima tek in je normalno aktiven. Edini simptom, ki ga opazimo poleg pokašljevanja, so rahlo vnete očesne veznice. V hujši obliki bolezni pa je splošno stanje psa lahko zelo prizadeto, pojavi se visoka temperatura, več kot 40 stopinj, ter težko in sopeče dihanje, ki nakazuje na razvoj pljučnice. Kužek postaja neješč, poležava in je nezainteresiran za okolico. Lahko celo pride do smrti, predvsem pri psih, ki imajo oslabljen imunski sistem in pri mladih psih.

Diagnostika kužnega kašlja je za veterinarja relativno enostavna, saj so karakteristični klinični znaki bolezni, v sodelovanju z lastnikom in njegovo anamnezo oziroma opisom bolezenskih znakov pa je diagnoza postavljena. Tudi pogled v grlo živali nam pokaže povečane in vnete tonzile. Značilno je, da pri večini obolelih psov lahko sprožimo kašelj z dotikom sapnika, oziroma pritiskom nanj. Pazljivi moramo biti z ovratnicami pri bolnih psih, saj lahko pri zategu povzročijo močan kašelj in davljenje. Če je le mogoče, jim nadenemo oprsnice. Pri huje prizadetih živalih je potrebno opraviti laboratorijsko preiskavo krvi, na podlagi katere presodimo stopnjo infekcije pri živali. Po potrebi naredimo oziroma odvzamemo bris sluznice grla, ki ga pošljemo na bakteriološko preiskavo, kjer ugotovijo povzročitelje bolezni in vrsto antibiotika, ki je učinkovit pri zdravljenju. Pri sumu na pljučnico, kadar kužek težko diha in sope, opravimo tudi rentgensko slikanje prsnega koša. Zdravljenje pri manj prizadetih kužkih, se pravi pri kužkih, ki še imajo tek in so živahni, poteka po navadi brez antibiotikov, saj bolezen, podobno kot prehlad pri ljudeh, mine sama po sebi. Pri močnem kašlju predpišemo le sredstva za umirjanje kašlja in vitaminsko podporo za dvig odpornosti. Lastnika opozorimo na mirovanje in nujnost počivanja živali. [members_only] V resnejših primerih bolezni, ko ima kužek povišano telesno temperaturo in nima več teka, je potrebno zdravljenje z antibiotiki in to najpogosteje v obliki injekcij, saj tabletke zaradi oteklega grla kužki zelo težko pogoltnejo. Zelo oslabele živali hospitaliziramo in jim z infuzijami in s pogostimi aplikacijami antibiotikov pomagamo prebroditi kritično fazo bolezni. Oboleli kužki se morajo izogibati razburjenju in telesnim naporom, saj jim oboje povzroča napade močnega kašlja, ki se pri kužkih ne umiri čez noč, težave nam lahko povzroča kar nekaj časa. Prihod iz sprehoda na hladnem zraku v tople prostore sproži kašljanje in davljenje živali še dolgo potem, ko že mislimo, da je bolezen premagal.Foto: arhiv Kužek

Preventivno lahko pri omenjeni bolezni delujemo tako, da svojemu kužku kolikor se le da preprečimo stike z bolnimi živalmi, kar je v praksi sicer skoraj nemogoče. Obolenje lahko preprečimo tudi z rednim vsakoletnim cepljenjem živali zoper kužne bolezni, saj kombinirana cepiva vsebujejo tudi zaščito proti bordeteli bronhiseptici in parainfluenci. Kužke cepimo prvič v starosti 6 do 8 tednov in revakciniramo pri starosti 10 do 12 tednov. Cepljenje potem vsakoletno ponavljamo skozi vse življenje kužka. Spomladi in jeseni ne smemo pozabiti na preventivno dajanje vitaminskih preparatov, ki zvišujejo odpornost živali.  Če se naš kužek kljub vsemu naleze bolezni in zboli ter močno in nepretrgoma kašlja, se slabo počuti in zraven tega dobi še temperaturo, je najbolje, da čim prej obiščemo veterinarja. S pravočasnim ukrepanjem uspešno zavremo potek bolezni, preprečimo njeno razširitev na pljuča živali in hujše zaplete, ki zahtevajo bolnišnično zdravljenje.

[/members_only]

Emil Senčar, dr. vet. med.

 

Objavljeno v tretji številki revije Kužek