Naša država in nezmožnost njenih institucij, da svoje delo opravlja kvalitetno in s čutom dolžnosti ter človečnosti, me vedno znova preseneča. V Sloveniji trenutno nimamo le begunske krize, temveč imamo tudi krizo begunskih psov, ki pa so jo na žalost ustvarili nekompetentni predstavniki organov oblasti. Po določilih EU, so sirskim beguncem, ki so s seboj v boljši svet pripeljali tudi svoje kužke, njihove najboljše prijatelje odvzeli, da bi jih za tri mesece namestili v karanteno. Razumem, da ti predpisi obstajajo, da se zaščiti nas in naše živali ter jih podpiram. Prav tako razumem in sprejemam, da to morajo narediti, kljub temu, da imajo nekateri, če že ne vsi, kužki potne liste in dokazila o cepljenju. Ne razumem pa zakaj ni nihče pomislil, da bodo te pse po izteku karantene težko združili z njihovimi lastniki, če si ne bodo vzeli časa, da zberejo njihove podatke. Prav tako ne razumem zakaj od teh ljudi zahtevajo okrog 1500 evrov za stroške karantene, ko je več kot očitno, da tega denarja nimajo. Tako bi naj bili vsi odvzeti psi, za katere njihovi lastniki ne morejo plačati oskrbe, evtanazirani. Torej je po mnenju slovenskih veljakov pasje življenje vredno okrog 1500 evrov?
Sploh si ne predstavljam kako bi se počutila, če bi bila jaz na mestu teh ljudi. Če bi skupaj s svojo družino in svojima psoma bežala v boljši svet in bi mi nekdo tik pred ciljem, ko bi že videla luč na koncu tunela, odvzel psa z medlimi besedami, da ju dobim nazaj kasneje. Brez informacije kdaj, kako, kje. Lahko si le predstavljam. Verjetno bi upala, da ju bom še kdaj videla ali da se bo našla kakšna dobra duša, ki jima bo pomagala in ju zaščitila.
Na srečo v Sloveniji obstajajo takšne dobre duše, ki se trudijo, da bi rešile čim več pasjih življenj. Po zadnjih podatkih so prostovoljci do danes pomagali šestim psom, ki se trenutno nahajajo v karanteni v Zavetišču Turk. Za teh šest psov so se borili na mejnih prehodih – prepričali so inšpektorje in lastnike, da so lahko begunske pse vzeli v začasno skrbništvo, zbirajo podatke lastnikov ali jih poskušajo poiskati s pomočjo čipov, s pomočjo ljubiteljev živali v Sloveniji in po svetu pa zbirajo sredstva za njihovo namestitev.
Ali ni žalostno, da se morajo v Sloveniji za živali (in še marsikaj drugega) boriti prostovoljci? Pa naj bodo to begunski psi ali zanemarjene in zlorabljene živali na slovenskih domovih, pred katerimi država umika pogled. Ali nimamo ljudi v državnih službah, ki naj bi se borili za te živali? Ali ni to njihova služba, za katero so plačani? Ne razumite me narobe. Nadvse sem hvaležna za prostovoljce, ki se borijo z mlini na veter in poskušajo sprožiti spremembo, ker ne morejo odvrniti pogleda od tam, kjer ga mnogi drugi lahko. Menim le, da ni njihova naloga, da opravljajo delo državnih služb. Bolj smiselno bi bilo, da bi država finančno pomagala aktivnim društvom za pomoč živalim in jih povrhu tega podprla še s kakšnim koristnim zakonom, namesto, da plačuje uradnike od katerih ni nobenih pravih rezultatov. Zato ne odvračajte pogleda! Če pri državi naletite na gluha ušesa, se lahko vedno obrnete na katero od društev za pomoč živalim. Če pomagate enemu psu, res ne boste spremenili sveta, vendar boste spremenili svet temu psu.
Spodaj dodajam povezavi do facebook strani prostovoljk, ki pomagajo begunskim kužkom in facebook stran društva Animal Angels. Na obeh straneh lahko spremljate kaj se dogaja z Ashem, Pocheejem, Gino, Julyo in drugimi ter pomagate z donacijami:
fb – Lets help Pochee
fb – Animal Angels
In povezavi do peticij, ki želita preprečiti evtanazije begunskih kužkov:
peticija – prijazni Ash
peticija – proti evtanaziji hišnih ljubljenčkov beguncev in migrantov
Nina Bartol
