Kolumna: Vragolije vesele kraševke, 8. del

Pozor: hormoni! Začelo se je s pogostejšim markiranjem na sprehodu. Nato z renčanjem na sosedove psice. Potem je prišla težko pričakovana pojatev, prve kapljice krvi in štetje dni. 8, 9, 10 … Čas je za paritev! Bodoči mamici smo izbrali krasnega samca: ponosnega, košatega kraševca z odličnim pedigrejem in izvrstnim, prijaznim značajem. Če sva se z možem vanj zaljubila na prvi pogled, tudi naša punca ni potrebovala drugega: nad snubcem je bila navdušena. A kaj, ko je bil fant mlad – star je do dneva toliko kot Jena, zato nam brez pomoči dolgoletne vzrediteljice, ki smo jo našli v društvu ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev, najbrž ne bi uspelo. Tako si po štirih obiskih in dveh skokih spomladi obetamo male kepice. In ko se hormonsko stanje spet uravnovesi, si želimo nazaj tudi našo prijazno psičko. Renčanje na pse, kadar je na povodcu, ni namreč prav nič zabavno. Vem, tako enostavno se sliši: nagrajuj mirnost, vzemi kliker in priboljške ter se zabavaj. Toda po napornem delovniku si na sprehodu z malčkom in s kosmatinko želim samo – mir. O njem ni ne duha ne sluha, saj je naša nosečnica v obdobju velike požrešnosti. Najbolj ji tekne mačja hrana pri sosedih in to tako zelo, da bo na sprehodu nalašč zaostala in v trenutku moje nepozornosti brž stekla do njih. Mački je ne zanimajo, njihovi dišeči briketi pa so neustavljivo privlačni. Za to je soodgovoren tudi naš dedek, ki vsak večer, ko nese svojemu mačku hrano, pusti še čisto malo konzerve za Jeno, ki jo ponudi, seveda, naskrivaj, dejanje pa bo vztrajno zanikal. Toda pasje šape na ograji izdajajo porednosti.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

 

Objavljeno v deseti številki revije Kužek