Kolumna: Vragolije vesele kraševke, 7. del

Ali pse nosi luna? Našo Jeno zagotovo! Bolj polna, kot je, več porednosti imamo na meniju. ‘Vzoren’ dan: za dobro jutro na sprehodu zdirja čez celo polje, da se lahko igra s pasjim prijateljem – odpoklic čudežno presliši, dopoldan zleze v pravkar posesan avtomobil, ukrade kruh in ga zakoplje na vrtu, popoldan pa odkrije luknjo v ograji, da steče k sosedovemu Žaku na eno ‘špil partijo’. Veselje se s polno luno ne konča, saj je v zemljo skrit kruh po enem tednu še bolj slasten. Na zadnjo polno luno ji je poštar dostavil velik paket briketov in po nesrečnem izboru našega dedka je bila lokacija za njihovo hranjenje kar Jenino dvorišče. Seveda me je počakala strgana vreča in od navdušenja sijoče oči. Tisti pravkar prispeli so pač boljši od enakih, ki so vedno na voljo v njeni posodi. Življenje s psom res ni nikoli dolgočasno! Hvaležna sem, da je vsaj v stanovanju pridna. Tu moram potrkati – uničila ni še niti ene stvari, seveda pa pridno poje vse, kar malčku pade iz rok. Tako je naša večerna rutina zdaj brisanje tačk, ovohavanje pod kuhinjsko mizo in na koncu zaslužen počitek na svoji odejici. Ta je tako prijetno mehka, da je v deževnih dneh skoraj ne spravimo z nje še na zadnje večerno lulanje pred spanjem. Zanimivo, nad dežjem viha nos, nad lužami pa je čisto navdušena. In nad snegom tudi. Na poligonu sva imeli, na primer, dolgo odpor do predorov. Ko je prvi sneg prekril travo, je v svojem entuziastičnem napadu kar pozabila na strah in brez obotavljanja stekla skozi. Juhej! Ja, spet hodiva v pasjo šolo, tokrat na rally obedience. Imava se fantastično in ni ga boljšega zdravila proti zimski lenobi kot trening na prostem. Mislim, da sva končno našli svoj šport in Jena se je v njega tako zaljubila, da vsak dan strmi v avtomobil in čaka, kdaj bo končno lahko skočila vanj in se odpeljala novim dogodivščinam naproti.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

 Jana Puhar

 

Objavljeno v deveti številki revije Kužek