Naša Jena je bila sprva navdušena, ko je ugotovila, da zjutraj ne odhitim več v službo, da je na njenem krožniku več slastnih dobrot in da se nasploh več dogaja, odkar sem doma, a se je kmalu odločila, da potrebujem še malo »šolanja«. Ko sem ob deževnih jutrih vse prerada dolgo pila kavo in me tudi glasno lajanje na mačje sovražnike ni preveč ganilo, je odkrila nov način, kako me motivirati za pravočasno sprehanjanje: škododelnost! [members_only] Prva je bila na vrsti moja ljuba dalmatinska oljka. Dolge mesece je krasila teraso, nato pa sem jo neko dopoldne našla prav nemarno pogrizeno. Seveda sem bila besna kot ris, a smisla jeziti se na psa ni bilo prav nobenega. Pes potrebuje sprehod, aktivnost in družbo in če se dolgočasi, bo pač našel svojo zabavo. Čez nekaj dni me je počakal še en srce parajoči prizor: razbit okrasni lonec, žrtev strastnega preganjanja mačka. Resno sem se zamislila, ali je pes pri treh letih res le en velik mladič ali pa potrebuje le zgodnjo jutranjo rekreacijo. Dobro, naš pes morda res ni len, kot naj bi veljalo za kraševce, je pa zato prav po standardu dober čuvaj. Kot pravi patir z glasnim lajanjem, približevanjem in oddaljevanjem ter po potrebi še s ščipanjem opozori, da z njo ni heca, še posebej ne na domačem terenu. Ker je zagreto čuvanje včasih le moteče za ušesa, smo jo ob dedkovem jesenskem pikniku raje zaprli v hišo na varno. A punca je brihtna. Pogruntala je, da mora le skočiti po kljuki na hodniku in se bodo vrata iz njegovega stanovanja na teraso zagotovo odprta. Divje bevskanje je čredo glasnih, dobro razpoloženih moških hitro postrojilo in kratke minute zatem se je morala vrniti na zdaj zaklenjen hodnik. Dolgo časa so bili vsaj otroci varni pred čuvajskimi izbruhi, nato pa sem pred kratkim ugotovila, da s sinovimi igračami ni heca, četudi si ljubka majhna punčka. Svojega ne damo! Tujega hočemo, pa pustimo požrešnost ob strani. Odločila sem se, da je skrajni čas, da jo zaposlim ter resocializiram in bili sva že resni kandidatki za nov tečaj trikcev ali rally obedience, nakar sem v drugi polovici deževne jeseni samokritično ugotovila, da nekaj tednov pred prihodom dojenčka res ni smiselno, da skačem po blatnem poligonu, zato sem jo namesto tega raje odpeljala v mesto. Koliko dražljajev! Od vsega dogajanja je bila vedno vzorno pridna, nepremagljiva ovira se je pojavila le, ko so jo neznanci želeli božati. »Nezaupljiv do tujcev« piše v standardu. Sprva mi je šlo težko z jezika, ko sem morala pasjeljubcem pojasniti, da nima rada dotikanja in zdi se, da na vprašanje »Ali ga lahko pobožam?« zares nihče ne pričakuje odgovora »Ne!«, A na koncu je iskrenost najboljša. Imamo dobrodušnega pastirja, ki je najboljši družinski pes, a hkrati dober čuvaj in nezaupljiv do tujcev, kar nam je bilo v končni fazi po svoje tudi všeč. Nekateri sosedje svojega psa zaklepajo v pesjak. No, mi smo morali le obesiti opozorilni tablo: »Pozor, tukaj čuvam jaz! Vstop na lastno odgovornost.« Pa je vse v redu. Tablo smo obesili šele letos, po našem dopustu v Grčiji, prvem celotedenskem brez Jene, ko so domači ugotovili, da je res uboga, če je ves dan je na svojih 50 m2 dvorišča, in jo začeli spuščati okoli hiše. Ker so bili obiski navajeni, da so kar sami vstopili za ograjo, smo v izogib infarktom obeseili tablo in zdaj vsi vzorno pozvonijo in čakajo pred vrati. Kako malo je potrebno za red pri hiši! Lastniki velikih psov z velikimi zobmi smo navadno precej odgovorni, saj se zavedamo morebitnih posledic, saj kakšno majhno, razvajeno bitjece lahko na drugi strani žal pogosto agresivno terorizira vse okoli sebe. No, včasih tudi yorki naleti na kraševca – zadjič nas je sosedova terierka prav nepričakovano napadla in zgodilo se je veliko vika in krika na človeški strani, medtem ko je Jena napadalko le hladnokrvno dvignila od tal in počakala na razburjenega lastnika, da jo je vzel iz gobčka in odesel stran. Ni vse v velikosti, pomaga pa. Pasje borbe mi zares niso v veselje, zato zdaj raje izberem drugo pot ali pospešim korak. Mir je vreden več kot moč.
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v dvajseti številki revije Kužek