Porednosti nam v zadnjih tednih res ni manjkalo. Si predstavljate navihano kraševko in še šest malih kepic, ki radovedno raziskujejo svet, vtaknejo svoj nos v vsak kupček zemlje, preiščejo vso robo, ki pride domov, ter z veseljem zgrizejo vse, kar jim pride pod zob? Lužice v stanovanju so najbrž samoumevne. No, dedek je po dobrem letu premora, ko se je Jena že naveličala vloge »kuže copatarice«, spet stikal po grmovju za natikači, naša mama pa se poslavljala od cvetov na
svojih rožnih gredicah. In sosedove punce, ki so že v tistih letih, ko se tudi za doma oblečejo zelo lepo, so izkusile pasje tačke kot šivanke ostre zobke na vsakem centimetru najljubših hlač in cukanje za lase. Sladke male porednosti! Priznam, uživali smo prav vsak trenutek z njimi, in solze, ko so zapuščali dom, so bile preprosto neizogibne. Da denar človeka ne osreči, pes pa, je bilo zelo jasno, ko so se družine odpeljale pasjim dogodivščinam naproti. Morda res z nekaj sto evri manj v denarnici, a tako zelo srečne! Ko so po nekaj dneh začele prihajati fotografije, so žarele od navdušenja. Seveda so bile pospremljene s pripisi »spi z nami – v pesjaku je tako žalostna; domači mački že prvi dan pokaže, da je zdaj nov šef pri hiši; navihanka je trikrat pobegnila k sosedom; najraje grize rododendrome; raje kot brikete ima meso«. Nasmejali smo se do solz! Enake porednosti smo spremljali tudi doma, saj sta Lina in Luna ostali z nami še mesec dni dlje kot drugi mladički in, sodeč po Jeninem navdušenju, so bili to za vse najlepši trenutki. Tako razigrane in nagajive mamice res ne vidiš vsak dan. Naša trava je dobila še nove luknje, ukradene otroške igrače so postale priročna žrtev ne le za majhne pasje zobke, temveč tudi za veliko, močno čeljust naše lepotice, malček pa je bil tolikokrat prevrnjen, poskakan in poljubčkan, da smo že prvi dan nehali šteti. [members_only] Že res, da so vsakodnevni sprehodi in izleti postali za odtenek ali dva bolj naporni – 
trije kužki in malček znajo biti zalogaj – ter da sem pri mesarju postala najboljša stranka. Toda meseci z mladički so bili resnično čudovito doživetje, ki je vredno vsake minute in vsakega centa. Zato sem bila toliko bolj žalostna, ko sem prejela vse preveč klicev, v katerih so za mladičke ponujali nekaj deset evrov, iskali pa so čuvaja, kužka za na verigo ali le novega prijatelja, ker so v zadnjih letih napačno vzgojili že več psov, jih oddali in bi zdaj radi začeli na novo. Pa sem naivno mislila, da so verige leta 2013 res že iz mode, da ob sodobnih pasjih šolah kužki dočakajo lepo starost ob enem skrbniku in da je bodočim lastnikom jasno, da je strošek kupnine že v prvem letu resnično še najmanjši strošek pri vzdrževanju kužka. Kakovostna hrana, veterinar, šola in oprema imajo svojo postavko. Pes je res strošek, ki na leto dobesedno poje kakšne počitnice. A ljubezen, ki
jo nudi vseh 365 dni, 15 let zaporedoma, je neprecenljiva. Dom brez pasjih dlak, zelenica brez lukenj in večeri brez čohljanja kosmatih ušes so za nas tako dolgočasni kot čokolada brez lešnikov. Zelo smo veseli, da smo po nešteto »ne« rekli »ja« krasnim lastnikom naših prvih mladičkov, in naša skrita želja je, da kmalu postanejo ambasadorji kraševca: da nad temi krasnimi, ponosnimi psi navdušijo vse sosede, da jih pokažejo na sprehodu skozi mesto, morda celo na razstavi, ter da mogoče čez leta tudi sami doživijo čudež ljubkih, malih kepic. Naša veliko manj skrita želja pa je, da sJeno čim prej poredimo v prvotno stanje. Kilogrami surovega mesa, skute, rumenjakov, oljčnega in ribjega olja ter vitaminov za pse vendar morajo imeti nek učinek, kajne? Veterinarka pravi, da je pri 30 kilogramih v dobri kondiciji, a v svoji kratkodlaki preobleki je zdaj čisto preveč sodobna manekenka in skoraj lahko preštejemo vse kosti. Njene, seveda. Svojih trenutno zaradi krajših sprehodov, prilagojenim mladičkom, žal ne več. No, do morja se bomo že potrudili, da bomo vsi fit, na čudoviti pasji plaži bo Jena brez dvoma uživala in morda sreča kakšnega obmorskega kraševca, pa iz poletne ljubezni drugo leto na svet pokuka novih šest kepic porednosti. Vragolij zagotovo ne bo zmanjkalo.
Jana Puhar
Objavljeno v dvanajsti številki revije Kužek
