Komunikacija psa s človekom, 1. del

Glasovno sporazumevanje psa

Ljudje se po večini sporazumevamo z besedami, svoje razpoloženje lahko izrazimo tudi z mimiko ali kretnjami. Psi pa imajo za razliko od nas veliko več komunikacijskih sposobnosti, resda ne znajo govoriti, vendar se lahko sporazumevajo z lajanjem, cviljenjem, renčanjem, položajem uhljev, repa, celo s položajem celotnega telesa. V tokratnem članku vam bomo predstavili glasovno sporazumevanje psov, in sicer lajanje in renčanje.

V nasprotju z volkom ima pes veliko oblik glasovnega komuniciranja: od skoraj srninega blejanja, cviljenja in renčanja do glasnega lajanja in tuljenja.

Pomen glasovnega izražanja pri tujih psih razumemo le, če hkrati opazujemo tudi govorico telesa. Pes, ki laja in maha z repom, prijazno pozdravlja ali pa pričakuje sprehod. Pes, ki laja z dvignjenim repom, opozarja – ne prihajaj mi še bliže. Pes, ki ima rep raven in ga nosi nazaj, kot podaljšek hrbtne linije, hrbtni greben pa ima dvignjen in ne laja, ampak samo renči, opozarja – zdaj, zdaj te bom ugriznil (Klever, 1991).

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Mateja Čurč

 

Objavljeno v dvanajsti številki revije Kužek