Ko ti pasja usoda obrne hrbet

Včasih pravijo, da se rodimo pod srečno ali nesrečno zvezdo. Dlje kot živim, vedno bolj se mi zdi, da ta trditev drži in da nam je usoda vnaprej določena. Slednje velja tako za nas kot za kužke, morda je to pri njih še vidnejše.

Nekateri psi so namreč že od malega deležni ljubezni, skrbi in pozornosti odgovornih lastnikov, zato nikoli ne začutijo, kaj pomeni biti sam in nesrečen. Drugi pa žal niso te sreče in so že od malih nog prepuščeni sami sebi in zanemarjeni. Spet tretji so sprva lepo živeli, potem pa jih je doletela nesreča, kakor recimo smrt lastnika ali posvojitev nove družine zaradi selitve ali rojstva otroka, čemur smo lahko zadnja leta vedno večkrat priča. Vsako življenje torej piše svojo zgodbo. In mnoge pasje zgodbe ostanejo zgolj »pasje«, njihova skrita bolečina, ki jo skrivajo globoko v sebi ali pa izražajo skozi vsakodnevno lajanje, tuljenje ali cviljenje, ki tako zelo moti sosede. Kužki namreč tako »pripovedujejo« svojo zgodbo in izpovedujejo bolečino, ki je mi, ljudje, ne slišimo in ne prepoznamo. Včasih je niti ne želimo slišati.

Trudim se čim bolj slišati vse takšne skrite zgodbe, ki drugim ne sežejo do srca. In po novem letu sem slišala posebno zgodbo psičke Kaje, ki bi jo želela deliti z vami, našimi bralci in bralkami, ki imate gotovo posluh za vse štirinožne prijatelje.

Po novem letu sem na Facebooku zasledila objavo Društva za zaščito živali Posavje, v kateri so prosili, da naj se kdo oglasi za sprehajanje psičke Kaje, ki ima hudo bolnega lastnika. Ker se psička nahaja v vasi Mostec, torej tik ob Dobovi, kjer živim jaz, sem se seveda takoj oglasila. Njena zgodba se me je takoj dotaknila, še bolj pa pogled, ki je že prek slike govoril več kot tisoč besed. S fantom in mamo sem jo šla pogledat, istočasno je prišel tja še drug mlad par, ki jo je nameraval sprehajati. Kajin lastnik, starejši gospod, nas je pričakal, Kaja pa me je šokirala. Vedela sem, da je mešanka z rotvajlerjem, toda njena energija me je v prvem hipu kar malce prestrašila. Nikakor ni bila videti agresivna, le neverjetno hiperaktivna. In ko jo je gospod izpustil iz pesjaka, se je med vsemi zaletela ravno vame in s svojimi 40 kilogrami skočila name, ki sem s svojimi 54 kilogrami komaj ostala na nogah. Oh, prepričana sem bila, da Kaje ne bom sposobna sprehajati! Na prvi sprehod smo šli vsi skupaj. Gospod nam je govoril, da je sicer pridna, čeprav ni bilo videti, saj je noro vlekla in hitro sem opazila, da ne mara drugih psov. Prvič jo je vodil moj fant in takoj ga je lepo sprejela, po meni pa je skakala vsakič, ko je dobila priložnost. Mlad par je hitro obupal in se že sredi prvega skupnega sprehoda spomnil, da ima druge obveznosti, ter odšel domov. Prvi sprehod je bil za nami.

S fantom sva vztrajala in šla naslednjič sama (brez lastnika) do Kaje, jo precej prestrašeno izpustila iz pesjaka in komaj pripela, saj je kar tekla sem in tja. Tako sva jo sprehajala enkrat do dvakrat na teden, saj imava doma svojega 12-letnega gospodiča Makija, najinega sončka, brez katerega si sploh ne znam predstavljati življenja. O njem sem že pisala v reviji Kužek in njegovo sliko si lahko ogledate v uvodniku. Skrbiva še za tri zapuščene pse, ki jih vsak dan obiščeva in nahraniva. O njih bom pisala kdaj drugič, saj si tudi oni zaslužijo posebno pozornost. Skratka, oba sva precej zaposlena in je skupaj ne bi mogla redno sprehajati, zato sem se odločila, da se bom potrudila in jo skušala sprehajati sama. Priznam, bilo me je strah, spraševala sem se, kaj če bo pobegnila ali napadla kakega psa, mačko … V glavi sem imela veliko vprašanj. In najin prvi sprehod je bil zelo smešen. Ona je sprehajala mene. Toda preživeli sva. Čili in celi sva prispeli nazaj do pesjaka. In tako sva se začeli vsak dan sprehajati. Jaz njo in ona mene.

Medtem se je njenemu lastniku zdravstveno stanje poslabšalo, zato smo se trudili ji čim prej najti dom. Pišem v prvi osebi množine, saj ne govorim zgolj o DZZŽ Posavje, temveč predvsem o sebi, ki sem se v tem času izredno navezala na Kajo. Vsaj enkrat na dan sem jo obiskala, se z njo slikala, jo objavila na Bolhi, Facebooku, tudi na Kužkovi Facebook strani. Ob oglasu sem objavila svojo številko in poklicalo me je kar nekaj ljudi, toda nihče ni bil primeren za Kajo. Moram priznati, da sem bila kar zgrožena, ko sem videla, kakšni ljudje me kličejo. En gospod, če ga sploh lahko tako imenujem, bi jo prevzel v Krškem in odpeljal domov. Kam? V Novo mesto. Točnega naslova mi ni dal, saj »še sam ne ve, kje živi«. Le koliko je psov, ki gredo v takšne domove, ne da bi bili predhodno sploh preverjeni pogoji bivanja. Psi so živa bitja in ne predmeti, ki bi jih kupili oz. vzeli, če so podarjeni, in jih odpeljali neznano kam. Klicali so me tudi ljudje, ki so se spraševali, zakaj mora biti sterilizirana. Težko razumem, da si v današnjem času, ko so slovenska zavetišča čedalje bolj polna in imajo društva za zaščito živali ter prostovoljci vedno več dela z zavrženimi legli, še vedno kdo zastavlja takšno vprašanje.

Moram priznati, da za Kajo nisem prejela niti enega normalnega klica. Obupavala sem. Iz dneva v dan sva se bolj povezali, upanja pa je bilo vedno manj. Njen lastnik se je odselil k partnerki, ki zdaj skrbi zanj, saj več ni sposoben skrbeti niti zase, žal pa nismo našli skupne besede v zvezi s Kajo in smo se komaj dogovorili, da bodo prispevali majhen prispevek za njeno sterilizacijo, tj. 50 evrov. Po drugi strani pa so močno poudarili, da ji je treba čim prej najti dom. Seveda, to naj bi bila moja naloga oz. naloga DZZŠ Posavje. In v začetku maja sem končno prejela klic, ki mi je dal žarek upanja. Klical me je gospod, ki jo je prišel kmalu zatem osebno pogledat, spoznat in tudi sprehodit. Zdelo se mi je, da sta se lepo ujela in da ima rad pse. Nedavno je doživel razpad zakonske zveze in to ga je očitno zelo zaznamovalo. Kako zelo, sem odkrila šele čez nekaj dni. Namreč tisti dan po sprehodu Kaje je takoj pristal, da bi jo vzel. Pojasnila sem mu, da je treba Kajo najprej sterilizirati, jaz si moram ogledati, kam bo šla, potem pa jo lahko dobi po podpisu pogodbe DZZŽ Posavje. Pristal je in dogovorila sva se, da bo prispeval 50 evrov za Kajino sterilizacijo, kar pomeni, da nam je manjkalo še 60 evrov. Bila sem presrečna, saj sem verjela, da sem ji končno uspela najti dom! O Kaji sem sestavila kratko zgodbo in jo takoj delila na Facebooku ter v njej prosila za pomoč, da bi lahko pokrili njeno sterilizacijo. V ponedeljek smo bili z veterinarko zmenjeni za sterilizacijo, dan prej pa sem se s Kajinim potencialnim posvojiteljem dogovorila, da se srečava pri njem doma ob 17. uri. Ko sem prišla tja s pogodbo o posvojitvi, ga ni bilo. Na terasi se je predvajala glasba z radia, del dvorišča sploh ni bil ograjen, spodaj pa je bil prepad. Ko sem zagledala še kup pločevink piva na mizi in mleko, ki se je sončilo, on pa se mi ni oglasil na tretji klic, potem pa je za nameček še izklopil telefon, sem vedela, da nimam tu kaj iskati, Kaja pa še manj. Seveda je to pomenilo še 50 evrov manj za njeno sterilizacijo … Jezna in predvsem razočarana sem se odpravila domov. Vmes sem se ustavila pri Kaji, jo pobožala in ji potožila, kako žalostna sem, ampak naj ne skrbi, saj je ne bom nikoli zapustila.

Naslednji dan sva jo s Sandro Zobarič iz DZZŽ Posavje odpeljali na sterilizacijo. Tako hudo mi je bilo, ko sem jo pustila tam. Potočila sem nekaj solz in šla delat, a moje misli so bile vseskozi pri njej. Proti večeru sem prišla po njo in srce me je dejansko bolelo, ker sem vedela, da jo moram vrniti v pesjak, kjer bo uboga reva sama. Komaj sva prišli do pesjaka, saj je »moja« Kaja kar težka punca – zaradi neprestanega ležanja se ji je nabralo nekaj odvečnih kilogramov in zdaj jih ima 40. Nekako sem jo spravila do pesjaka, ji namestila ovratnik in ji v pesjak položila več odej, da je bila vsaj na toplem. Uboga reva je bila tako izmučena in še vedno pod uspavali, da je kar smrčala. S težkim srcem sem odšla domov in ne rabim poudarjati, da sem to noč zelo slabo spala.  Že zgodaj zjutraj sem stala ob njej, da bi se prepričala, ali je v redu. Vsak dan sem jo trikrat obiskala: zjutraj, popoldne in zvečer, čeprav se mi je pokvaril avto in je še vedno na popravilu, vozila sem se s kolesom, samo da sem prišla do nje, preverila, kako je, in se pomirila.

Najina zgodba je dolga in zasluži si več pozornosti, zato bom v naslednji številki napisala nadaljevanje. Na tem mestu želim poudariti, da smo s pomočjo dobrih ljudi, med katerimi ste tudi nekateri naši bralci in bralke, uspeli zbrati dovolj denarja za Kajino sterilizacijo, zato se vam tudi po tej poti iskreno zahvaljujem. Hvala, ker ste Kaji in meni izkazali zaupanje ter nama pomagali. »Moja punca«, kot ji pravim, je lepo okrevala in išče dom. Toda nihče me ni poklical zanjo. Ne razumem, zakaj ni nobenega interesa, saj je res čudovita psička z izredno nežnim značajem. Neprestano razmišljam o njej in njeni usodi. Do sedaj je bila ta res kruta in težka, vem pa, da si zasluži veliko več. Zato sem prepričala partnerja, da jo midva vzameva, čeprav vem, da nimava najboljših pogojev zanjo; imava 12-letnega samojeda Makija, ki je zelo posesiven in navezan na naju, mucka, nimava pesjaka in niti nimava pravega prostora, kam bi ga dala. Skupaj z najinim pasjim starčkom pa ne more biti, ker je on že zelo bolan in bi ga lahko poškodovala z enim samim skokom, problem pa je seveda tudi finančni del glede gradnje pesjaka, namreč vsak dan hraniva v vasi še tri velike pse, ki sem jih omenila na začetku, in mucko na pokopališču. Ampak odločila sem se: Kaje ne bom zapustila. Žal je vse padlo v vodo, saj se Kaja in moj Maki nista ujela, zato je ne upam posvojiti, kajti on je vendarle že 12 let moj najboljši prijatelj, ki mu dolgujem mirno starost in čim manj stresne zadnje dni, tedne ali mesece življenja.

Na koncu vam bom še nekaj zaupala — ravno med pisanjem članka sem prejela klic mladega para, ki se je zanimal za Kajo. Srečali smo se pri njej. Vse je zvenelo pravljično: psa sta iskala za očeta, ki je že imel rotvajlerja, ima pesjak, veliko dvorišče, s psom bi se veliko ukvarjal … Ker živi malo dlje, sta si jo prišla najprej kar onadva ogledat. Po njunem obisku sem čakala na klic. Minil je že več kot en teden in nihče od njih me ni poklical. Ali s Kajo nisva niti toliko vredni, da bi se nama oglasili in sporočili, da je ne bodo vzeli? Tako žalostna sem, da ne najdem besed, s katerimi bi izrazila svoje razočaranje in žalost. Po eni strani močno držim pesti za Kajo, saj ji želim najboljši dom na svetu, po drugi strani pa že čutim solze v očeh, ko pomislim, da bi šla stran od mene.