Človek je že v pradavnini ugotovil, da lahko iz današnjih pasjih prednikov naredi dobrega prijatelja in pomočnika. Iz izkušenj je dojel, da imajo psi celo vrsto naravnih lastnosti, ki človeku lahko pomagajo pri reševanju problemov. Tako so z leti z različnimi paritvenimi kombinacijami nastale pasme, ki so bile človeku v danem prostoru in času velik pomočnik pri premagovanju življenjskih težav. Osnovni pasji dejavnosti sta bili lov in varovanje lastnine oziroma čred. Te osnovne dejavnosti psi izvajajo še danes.
Seveda pa pse in njihove naravne danosti danes uporabljamo v številne namene. Pes je še vedno dober lovec, čuvaj čred, čuvaj domačij in objektov ternepogrešljiv reševalec izpod ruševin in lavin. Njegov nos odkriva eksplozive in mamila, preganja nepridiprave, vodi slepe, prav tako je nepogrešljiv ob ljudeh z motnjami v gibanju (invalidih) in v zadnjem času postaja tudi vse pogostejši človekov prijatelji v osamljenih dneh ali kot spremljevalec starejših oseb. Zaradi vsega tega se je veliko psov “preselilo” v gosta urbana okolja, kjer pa vsi prebivalci nimajo posluha za pasji lajež, še manj pa za “zalivanje” ograj, dreves, avtomobilov in tudi smrad iztrebkov na površinah, namenjenih človeku, je lahko zelo neprijeten in tudi nehigieničen.
Pa psi niso pri tem nič krivi, saj si niso sami izbrali betonsko-asfaltne džungle za svoje življenje, ampak bi veliko raje tekali po travi, gozdovih v njim bolj naravnem okolju. Da bi tudi na tem področju pomagali psom k bolj naravnemu življenju, smo se v nekaterih kinoloških sredinah že pred leti odločili, da je prvi pogoj za dobro sožitje človeka in psa človekovo dobro poznavanje naravnih potreb psa, ki jih je potrebno prilagoditi zakonskim predpisom, novim prehranjevalnim navadam in novim »mestnim« boleznim psov. Zato smo pričeli izobraževati lastnike psov. Vse manj vidimo pse na verigah, vse manj se pes uporablja kot »kanta za odpadke«, veliko več časa preživimo s psi na sprehodih in vse več lastnikov psov pospravlja iztrebke za svojimi psi. Vse več ljudi pride s svojimi psi v pasje šole, kjer si pridobijo osnovno znanje za vodenje psa in njihovo socializacijo … vendar še zdaleč ne vsi.
Največkrat se srečujemo s primeri, ko si ljudje kupijo psa iz vse drugačnih razlogov, kot iz želje in ljubezni do psa. Velikokrat je pes statusni simbol, produkt trenutnega navdiha ali se celo kot darilo otrokom. Celo Zakon prepoveduje kupovanje in podarjanje psov otrokom. In seveda, ko prične tista mala kosmata kepa rasti, gristi, kakati in početi celo vrsto norčij, na katere največkrat njegovi »krušni« straši niso pripravljeni, je pri hiši prava zmeda. Takrat se psa začne podajati od enega družinskega člana do drugega, nihče pa noče prevzeti odgovornosti za njegovo vzgojo, hrano, saj največkrat nihče nima časa.
[members_only]
In nato dobimo pse, ki so več na ulici kot doma, ki so lahko zelo moteč in nevaren dejavnik v prometu. Najpogosteje se znajdejo v zavetiščih za pse ali pod kolesi avtomobila ali žal tudi pred puškino cevjo, ko preganjajo in morijo divjad po gozdu. Država in njeni organi pa največkrat ne storijo nič.
Še večjo napako delamo ljudje pri vzgoji psov, ko jih že od malega ne navajamo na red in pravilen odnos v družini. Velikokrat slišimo izgovor: »Saj je še majhen!«. Kuža pa izredno hitro raste in je ob tem velik brihten opazovalec razmer v družini in si ves čas pridobiva določen vedenjski vzorec. Ko pa naš kuža zraste, ugotovimo, da bi bilo zelo dobro, da ne bi nič več počel raznih vragolij, vendar pa pes ne razume, da je lahko osem mesecev skakal po ljudeh, pojedel pol pohištva, ležal na kavču in v spalnici, jedel z mize, kar naenkrat pa mu je človek to prepovedal. In seveda takoj nastane velik konflikt med psom in njegovimi lastniki, kar lahko pripelje tudi v agresijo ali bežanje psa.
Še večjo škodo delamo našim psom, ko jih pričnemo počlovečevati. Psa imamo za družinskega člana kot človeka v pasji podobi, ki je včasih bolj pomemben in priviligiran kot marsikateri dvonožni družinski član. Večina takih psov postane zelo nevodljivih, trmastih in včasih celo napadalnih. »Zdravljenje« takih psov pa je zelo težko, saj bi morali najprej njihovi lastniki spremeniti svoje navade in razmišljanje do psa in pričeti s celovito prevzgojo. Največkrat je za to že prepozno.
V Kinološkem društvu Grosuplje imamo zelo dobro zastavljen celoten izobraževalni sistem za vodnike in njihove pse. Naša velika želja je, da v šolo za mlade pse pride čim večje število različnih pasem psov, saj se samo tako že v osnovi dobro navadijo skupnega življenja. V prvi vrsti pa vodnikom svetujemo kako glede na pasmo in starost psov, reagirati v določenih za psa stresnih, včasih tudi za vodnika, situacijah. Zelo pomembni so prvi vzgojni koraki, kjer psa vzgajamo v dobrega »družinskega člana«. V naslednjem koraku pa pride na vrsto osnovno šolanje, kjer se psa uči določenih vaj ubogljivosti, ki nam koristijo pri vsakdanjem življenju s psom. V tem času je še čas za odpravljanje slabih navad in popravo vedenjskega vzorca. Ko pes in vodnik končata tako šolanje, lahko glede na naravne danosti psa in želje vodnika, oba usmerimo v nadaljnje kinološke aktivnosti.
Večkrat se nam postavlja vprašanje individualnega šolanja. V društvu takega načina šolanja ne zagovarjamo, saj ugotavljamo, da taki psi, ki v fazah vzgoje in šolanja niso obremenjeni z drugimi dražljaji, predvsem drugimi psi, se na nekem določenem prostoru, izoliranem od vsakodnevnih dogajanj, izkažejo zelo vodljivi in ubogljivi. Prikazano znanje zadovolji tisti trenutek verjetno tudi še tako zahtevne lastnike psov. Ko pa se tak kuža pojavi v socialno-urbanem okolju, kjer se srečuje z drugimi psi, kolesarji, tekači in ostalimi akterji v prometu, ga to vznemiri do te mere, da tak pes »znori« in ni več vodljiv. Lastniki takrat največkrat obdolžijo psa, da je zanič, da se mu je zmešalo, da je to taka pasma in še več izgovorov se najde. Zelo redki pa analizirajo vzgojo, šolanje psa in čas, kiso ga porabili za to. Na koncu ko še analizirajo medsebojno sožitje, velikokrat ugotovijo, da je s psom vse v najlepšem redu, le premalo časa in znanja so mu posvetili.
In ker je ta »pes zanič«, ponavadi kupimo novega psa, za katerega zopet nimamo časa in se nam zdi šolanje novega psa »čisto brez veze«. Seveda se zopet srečujemo z enakimi ali še večjimi težavami. Na koncu postane pes vir prepirov in slabe volje med družinskimi člani in večkrat tudi bližnjimi sosedi, namesto da bi bil vir dobre volje, sprostitve in tudi psihične zadovoljitve.
V Kinološkem društvu Grosuplje deluje zelo dobra strokovna ekipa, ki ima večletne izkušnje z vzgojo in šolanjem psov domala vseh pasem in tudi raznih mešancev, ki jih je v naših tečajih vedno vsaj polovica. Seveda šolamo in pripravljamo pse tudi za večje izzive, kot so iskanje pogrešanih oseb, klasično šolanje in rally obedience. Lastnikom psov tudi izven šolskih dni veliko svetujemo pri raznih težavah, ki se pojavijo pri delu s psom, predvsem pa skupaj z vodniki poskušamo odpraviti čim več slabih navad psa in sinhronizirati dve živi bitji v skupno zadovoljstvo. Za vse, ki imajo željo, svetujemo tudi pri pripravi psov na razstave, potovanja, počitnice s psi … Tudi druženje samih vodnikov med tečaji je zelo pomembno, saj po koncu tečaja marsikdaj posedimo, kakšno rečemo in večkrat tudi kaj spečemo.
Smatramo, da ni slabih psov, le ljudje si največkrat vzamemo premalo časa za njih.
[/members_only]
Brane Puš
Vodja šolanja v Kinološkem društvu Grosuplje
