Večina ljudi zlahka prepozna pasje čustvovanje. Ko se, denimo, vrnete domov in vaš pes maha z repo ter poplesuje naokoli, si mislite »Pika je srečna, da me vidi!« ali »Pika me ima resnično rada!«. Ali pa med sprehodom morda vaš pes ob pogledu na drugega psa otrpne na mestu, dvigne greben dlak na hrbtu in začne tiho renčati. To si razlagamo kot »Reks tega psa ne mara. Ko ga vidi, je jezen.« V takih okoliščinah se nam čustveno stanje naših živali zdi precej očitno. Zato je večini ljudi težko razumljivo, da je obstoj čustev pri psih bil oz. še vedno je predmet znanstvenih polemik.
V daljni preteklosti je veljalo mnenje, da imajo psi bogato čustveno življenje, da čustvujejo skoraj enako kot ljudje, povsem razumejo človeško govorico itd. Z vzponom znanosti so se stvari začele spreminjati. Človeštvo je začenjalo bolj poglobljeno razumeti načela fizike in mehanike, da je gradilo zapletene stroje, jasno pa je postalo tudi, da na vsa živa bitja vplivajo sistemi po načelih mehanskih in kemičnih procesov. V duhu takih odkritij so razna verstva začela namigovati, da je gotovo v ljudeh nekaj več kot le goli mehanski in kemični procesi. Cerkveni učenjaki so trdili, da imajo ljudje dušo, dokaz za to pa so videli v tem, da imamo ljudje zavest in čustva. Zagovarjali so mišljenje, da imajo živali sicer morda enake mehanske sisteme delovanja organizma, nimajo pa »božje iskre«, torej posledično nimajo sposobnosti »resničnega« čustvovanja. Ker je večino znanstvenega raziskovanja potekalo v cerkvenih šolah, ni presenetljivo, da raziskovalci niso vztrajali pri raziskovanju obstoja kompleksnih umskih funkcij, npr. čustev pri živalih. Ob tem bi lahko cerkvene avtoritete menile, da gre za namigovanje, da imajo živali, kot je pes, dušo in zavest, takšno nasprotovanje cerkvenemu nauku pa bi privedlo do številnih težav.
[members_only]Najopaznejša oseba,ki je zagovarjala to stališče, je bil francoski filozof in znanstvenik Descartes. V zelo vplivnih analizah je trdil, da so živali, npr. psi, le nekakšni stroji. Opisal bi jih kot preprosto »karoserijo«, napolnjeno z biološko različico škripcev in vzvodov. Ta stroj ne misli, ne čustvuje, lahko pa jo programiramo za določena dejanja. Nicholas de Malebranche, ki je te ideje še razširil, je to povzel s pisanjem, da živali »jedo brez užitka, jočejo brez bolečine, delujejo, ne da bi se zavedale: ne hrepenijo po ničemer, ne bojijo se ničesar, ne vedo ničesar.«
Če bi takim mislecem rekli, da npr. pes, če ga brcneš, vendar zacvili in zbeži, bi to ovrgli z argumentom, da je za to »programiran«, saj tudi npr. opekač proizvede zvok, če ga brcnemo. Kajti psi le delujejo, ne čutijo.
Jasno je, da je znanost od teh časov močno napredovala. Zdaj razumemo, da imajo psi vse sestavne dele možganov, ki omogočajo čustvovanje ljudem. Psi imajo enake hormone in so podvrženi enakim kemičnim spremembam, skozi katere gredo ljudje ob dol. čustvenih stanj. Prisoten je celo hormon oksitocin, ki pri ljudeh sodeluje pri občutenju ljubezni in privrženosti drugim. Zaradi enakih kemijskih in nevroloških procesov bi lahko sklepali, da čustvujejo enako kot mi, a ne smemo takoj delati takih zaključkov.
Da bi razumeli, kako čustvujejo psi, se moramo obrniti na raziskave čustvovanja pri ljudeh. Vsi ljudje nimajo enakega razpona vseh mogočih čustvovanj, v določenih obdobjih življenja pa nihče ni imel popolnega razpona čustev, ki jih je sposoben čutiti zdaj. Mnogo raziskav kaže, da imajo dojenčki in majhni otroci omejen razpon čustvovanja, šele sčasoma se ta čustva diferencirajo in razvijejo tako, da je do odraslosti njihova paleta čustev precej široka.
Zakaj je to pomembno za razumevanje pasjega čustvovanja? Znanstveniki so zdaj prepričani, da je um psa približno enak umu človeškega otroka v starosti približno 2 do 2 leti in pol. Ta zaključek drži za večino umskih funkcij, tudi čustev. Torej lahko pogledamo raziskave na ljudeh in vidimo, kaj lahko pričakujemo pri psih. Kot dveleten otrok, ima tudi pes očitno čustva, a precej manj številna, kot jih vidimo pri odraslem človeku.
Kompleksna socialna čustva, t.j. tista, katerih elementov se je treba naučiti, se pri ljudeh pojavijo dokaj pozno. Sram in ponos šele približno pri tretjem letu, krivda pa še kakega pol leta kasneje. Otrok je star že skoraj 4 leta, ko je sposoben čutiti npr. prezir. To razvojno zaporedje je ključ za razumevanje čustev pri psih. Ti se razvijajo hitreje od človeka in imajo ves čustveni razpon, ki ga bodo v življenju sposobni, razvit nekje med 4. in 6. mesecem, odvisno od hitrosti dozorevanja posamezne pasme. Nabor čustev pa ne bo presegel nabora, ki ga ima človeški dve ali dve in pol-letnik. To pomeni, da bo pes imel vsa osnovna čustva, kot so veselje, jeza, gnus, tudi ljubezen, vendar ne občuti kompleksnejših, kot so krivda, ponos in sram. Mnogi bodo trdili, da so vendar zagotovo videli, da njihov pes občuti sram. Običajno gre za situacijo, ko ste prišli domov in vidite, da pes prihuljeno postopa naokoli in kaže, da mu je neprijetno, vi pa na tleh dnevne sobe najdete smrdeče rjavo »darilce«. Naravno je sklepati, da se je pes obnašal tako, ker je čutil krivdo zaradi svojega prestopka. Kljub temu vtisu pes v tem primeru kaže bolj osnovno čustvo, in sicer strah. Pes se je naučil, da, ko se pojavite in so na tleh njegovi iztrebki oz. gre za kaj drugega, kar mu ni dovoljeno, sledijo slabe stvari (npr. oštevanje). Priča ste torej strahu pred kaznijo, ne bo pa čutil krivde, saj tega ne zmore.
Kaj torej to pomeni za nas, ki živimo in se sporazumevamo s psi? Brez skrbi lahko psa, denimo, oblečete v kostum, če to želite- ne bo čutil sramu, ne glede na to, kako trapasto bo izgledal – morda pa mu bo neudobno. Prav tako ne bo čutil ponosa, če bo osvojil nagrado na pasji razstavi ali tekmovanju v pasjem športu. Toda vaš pes prav gotovo čuti do vas ljubezen in črpa zadovoljstvo iz druženja z vami in prav to je srž vsega skupaj, kajne? Če je ljubezen vse, kar potrebujemo, jo k sreči psi dajejo v izobilju.
[/members_only]Katja Pavlič
