Dobili ste novega psa. Ko ste zjutraj odšli od doma, niste niti slutili, kaj vse se bo dogajalo v vaši odsotnosti. Ko pa ste se popoldne vrnili, slabim novicam kar ni bilo konca. Najprej vas je že na stopnišču pričakala soseda in vas nahrulila, da je pes v vaši odsotnosti ves čas lajal, njej pa se je skoraj zmešalo. Ko ste odklenili vrata in vstopili v stanovanje, vam je bilo v trenutku jasno, da s popoldanskim počitkom ne bo nič, saj boste preostanek dneva namenili pospravljanju in čiščenju. Vaš prikupni pes se je v vaši odsotnosti prelevil v uničujočo pošast in vam zgrizel najljubše čevlje, se polulal na preprogo, potegnil zavese z oken in jih odvlekel v kopalnico, prevrnil koš za smeti in jih raznesel po vsem stanovanju, noge kuhinjske mize so zgrizene, o blazinah na kavču ni več ne duha ne sluha, samo njihove sledi se nahajajo po vsem stanovanju. Če vam je opisani scenarij znan, nikar ne obupujte, takšno obnašanje je namreč povsem normalno. S strokovnim izrazom pravimo, da pes, ki je napravil takšno razdejanje, trpi za ločitveno tesnobo. Problem smo torej prepoznali, zdaj pa je čas, da ga rešimo.
1. Psa nikoli ne kaznujemo
Izjemnega pomena je, da se upremo še tako močni želji, da bi psa tako ali drugače kaznovali. Nikar se ne prepustimo jezi, saj bomo s tem naredili več škode kot koristi. Namesto tega se raje obvladajmo. Ne glede na to, kako zelo smo razburjeni, s kaznovanjem psa ne bomo ničesar dosegli, saj pes ne bo vedel, zakaj ga kaznujemo, težave pa se bodo najverjetneje samo še stopnjevale.
2. Zavedajmo se, da ima pes resno težavo
Vedeti moramo, da pes ne hlini težave, namreč v naši odsotnosti resnično trpi. Kadar nas ni doma, nas izjemno pogreša in se na smrt dolgočasi. Poskuša torej vse mogoče, da bi dobil našo pozornost in kar zadeva njega, mu to uspeva, saj se vsakič vrnemo domov. Destrukcija našega stanovanja je namreč zaenkrat edini način, s katerim nam to sporoča.
3. Psu ne dovolimo, da bi spal zraven nas
Korak za korakom mora pes razumeti, da ne more biti z nami 24 ur na dan, zato ga že ob prihodu začnimo navajati, da bo spal ločeno od nas. Poskrbimo, da ima na voljo udobno ležišče, kamor mu položimo tudi toplo odejo in igračo, in ko se bomo odločili, da je čas za spanje, odpeljimo psa do njegovega ležišča, ostanimo z njim nekaj minut, da se umiri, nato pa odidimo in zaprimo vrata za sabo. Nadvse pomembno je, da se ne vračamo k njemu v primeru, če bo cvilil, lajal ali se kakorkoli pritoževal. Ostati moramo trdni in neomajni, saj bo le tako pes doumel, da imamo tudi mi svoje življenje, ki se ne vrti samo okrog njegovih potreb in želja.
4. Psa ignorirajmo preden odidemo od doma in ko se vrnemo domov
Sliši se kruto, vendar ni. Če bomo ob prihodu domov preveč navdušeni, da ponovno vidimo svojega psa, bo naslednji dan naš odhod zanj še toliko bolj neznosen. Tudi jutranjo rutino ob našem odhodu je priporočljivo spremeniti, saj bomo s tem psa prelisičili. Naš odhod ne sme biti pospremljen z dolgim poslavljanjem in opravičujočim glasom, temveč z mirnim odhodom, brez pretiravanja v izkazovanju pozornosti. V nasprotnem primeru bo že čakanje na naš odhod za psa stresno. Ko se vrnemo, ga 15 minut ignorirajmo, pa če nam bo še tako težko.
5. Bodimo potrpežljivi
Ločitvena tesnoba je velika težava, ki ne bo izginila kar čez noč. Navadno traja nekaj tednov, preden pes ugotovi, da s tem, da je sam doma, ni prav nič narobe. V tem času se poskušajmo izogibati rutinam in potek vsakega dneva naj bo malo drugačen. Enkrat psa peljimo ven tik pred odhodom, naslednjič 15 minut prej itd. Najljubše čevlje varno pospravimo, psu pa lahko v naši odsotnosti tudi omejimo gibanje – v manjšem prostoru, kjer bosta njegova posteljica in najljubša igračka, se bo sprva počutil bolj varnega. Če v mesecu ali dveh ne opazimo nobenega izboljšanja, začnimo razmišljati o strokovni pomoči in se obrnimo na izkušenega pasjega behaviorista, ki nam bo svetoval, kako dalje. Vsekakor je težava rešljiva, samo dovolj vztrajni moramo biti.
Lina Zalaznik
