Toni Kapušin, pevec skupine Obvezna smer je pred kratkim sem dopolnil 60 let, čeprav sam pravi, da se počuti mlajšega. V službi se ukvarja s komercialo, njegov hobi pa je glasba in morske aktivnosti, predvsem ribičija.
- Kdaj in kako se je začela vaša ljubezen do psov (živali)?
Že od otroštva me spremljajo živali, predvsem psi. Ko smo živeli še pri stari mami v Tacnu (Brod, natančneje) pod Šmarno goro, smo imeli volčjaka Vukota, ki mi je rešil življenje. Ko smo se preselili na Pržan, kjer živimo še danes, sta mi oče in mama nekega dne zjutraj, ko sem še spal, položila psa mladička v posteljo, ki sem si ga tako želel. Tega prizora ne bom nikoli pozabil. Od veselja sem jokal. Oče je zanj naredil lepo hiško in sem spal velikokrat kar pri njemu, haha.
- Kako je k vam prišla Fani? Zaupajte nam njeno zgodbo.
V Beli krajini imamo vikend in se hodimo kopat na Kolpo. 
Pred osmimi leti smo bili ob Kolpi in zaslišali jok mladega psička na drugi strani (hrvaški) reke. Ravno tam je bilo vse zaraščeno, očitno ga je nekdo zapustil. Pes nas je slišal in verjetno začutil rešitev, ter preplaval reko. Bila je psička, suha, bolhasta … Ker smo že imeli psa, smo se dogovorili, da ga oskrbimo in oddamo. Seveda je hčerka »poskrbela«, da je ostal pri nas. Bila je tako simpatična in neverjetno hvaležna in navezana na nas, da smo bili kasneje zelo zadovoljni, da je ostala. Sedaj je krasen pes. Ko smo izbirali ime smo se hecali in ji sprva želeli dati ime Janica, ker je pač hrvatica, haha, no potem je obveljalo ime Funny, ker je bila res smešna.
- Kot otroku vam je družinski pes rešil življenje. Nam lahko opišete to izkušnjo?
Že prej omenjeni Vuko me je spremljal na vsakem koraku. Ko me je stara mama iskala za kosilo, je vedno pogledala čez okno na polje in videla Vukota skakati v visoki travi in kmalu moj beli cof. Skratka, vedno je bil ob meni. Nekega dne, star sem bil dve leti, sem prekršil pravilo in odšel do Save in na vso srečo Vuko z menoj, kot vedno. Sava je bila po dežju in visoka, deroča. Verjetno mi je spodrsnilo in padel sem v vodo, ki me je odnesla. Vuko je tekel za menoj po bregu. Potem sem se zataknil ob neko vejo in obstal. In ta pametni pes, če verjamete ali ne, je tekel domov in stara mama je takoj vedela, da je z mano nekaj narobe. Pes jo je pripeljal do mene, da me je potegnila ven. Potem mi je domači poštar dal umetno dihanje, da sem oživel. Pes je neverjetna žival. Kdor ga nima, ne more verjeti, kdor ga enkrat ima, ne more brez njega.
- Kako vam psička bogati vsakdan, kako potekajo vaši dnevi?
Haha, vedno spi blizu mene in se ne premakne, dokler se ne zbudim. Potem se pretegne, kot jaz in zjutraj pred službo greva na kratek sprehod. Doma na vrtu čaka, da se vrnemo iz službe, potem sledita popoldanski in večerni sprehod. Z mano gre vsepovsod, počaka v avtu, če sem (slučajno) v bifeju haha. Takoj smo jo navadili tudi na čoln in skupaj plujemo po morju.
- Ima psička rada vašo glasbo, vam kdaj pomaga pri ustvarjanju ?
To pa ne bi vedel, haha, če poslušam dalj časa glasbo gre stran, ker jo hrup moti, seveda ker zraven pojem, se včasih derem haha.
- Kakšna zanimiva prigoda, anekdota?
Pred par leti smo šli po gobe v neznan del gozda v Beli krajini. Pričelo je deževati, spustila se je megla. Žena in hčerka sta šli skupaj počasi nazaj, jaz pa sem rekel, da bom pogledal še malo okoli in prišel za njima. Kmalu sem ugotovil, da se vrtim v krogu. Megla mi je preprečila orientacijo, tudi ženini žvižgi se niso več slišali. In nato me najde Fani. No. sem rekel, torej smo blizu izhodu iz gozda. Pokličem Fani in rečem greva, ona sedi in me gleda, noče naprej in gleda na drugo stran. Nisem mogel verjeti, da mi kaže pravo pot. Toda kar je res, je res !! obrnil sem se in šel proti njej, potem je takoj vstala in me vodila po gozdu. Na vrhu vzpetine se je usedla in čakala, da sem prišel do vrha. Ko sem se ji približal, je zavila v pravo smer, ker je bilo na vrhu razpotje. Razmišljal sem ali je to sploh mogoče !!! JE, enako se je zgodilo moji mami,ki je potrdila, da jo je Fani pripeljala iz gozda.
Pes je občudovanja vredna žival, res enkratna. Do sedaj smo rešili že tri pse, ki imajo sedaj dobre gospodarje. Verjetno bo še kakšen, haha, ne moremo iz svoje kože. Smo družina, ki ima rada živali in pred letom dni se nam je pridružil še mucek, ki smo ga rešili sigurne smrti. S Fani sta neverjetna prijatelja, skupaj hodimo na sprehode, mimoidoči se smejijo, haha. Luštno je!!
[/members_only]Sprašuje Ana Ažman
