Intervju: Saša Lendero

sasa-lendero-1Kot na Gregorjevo vse leto

Če vas zadnje čase morda na kakšnem prijetnem sprehodu pot zanese v bližino doma družine Saše Lendero, utegnete čisto zlahka pomisliti, da je Gregorjevo. Živžav, ki odmeva od tam, je namreč takšen, kot da bi se ženili ptički. Vriskanje, cviljenje, smeh. Pa ni Gregorjevo, čeprav so ptički tudi na njihovem vrtu in v gozdu, ki je nekaj korakov proč. Pri Saši imajo od nedavnega namreč novega družinskega člana. Pasjega, če smo natančnejši. Kosmato kepo pasme Cavalier King Charles španjel, ki sliši na ime Candy. Kadar, in če seveda zaradi veselega živžava, sploh sliši …

Saša Lendero, znana mačkarica, kot se reče, pa psa?

Ja, ja, tudi kužka smo sprejeli medse. Res smo do zdaj imeli predvsem mačke, a morda ne toliko zaradi tega, ker bi bila izrazita le mačja ljubiteljica, ampak ker je tako naneslo. Ves čas sem srečevala mačke, ki so nujno potrebovale pomoč – najprej veterinarsko in nato še posvojitveno. Večini sem uspela najti dober dom, nekaj pa jih je ostalo kar pri nas. Dolgo smo imeli tudi zlatega prinašalca, ki je imel veliko zdravstvenih težav tako fizične kot psihične narave, imel pa je neverjetno potrpljenje z vsemi začasno in stalno posvojenimi mačkami. Pred dvema letoma nas je pri petnajstih letih zapustil, zato sva se z Mihom odločila, da našo družinico razširimo s prav določenim kužkom.

Se pravi, da pes ni bil le trenutni navdih?

Ne, ne! Odločala sva se že nekaj časa, a počakali smo, da bo Aria dovolj velika, da sva z Mihom kos obema, pa tudi mački Azri, ki je večino časa najraje v hiši. Živalce postanejo družinski člani, zato moraš biti prepričan, da boš imel zanje dovolj časa, energije, ne nazadnje denarja, ter da boš svoj življenjski slog lahko prilagodil novemu članu. Za zdaj nam kaže odlično. Bomo videli … (smeh). Sicer pa neuspeh tu tako in tako ne pride v poštev!

Je bil kakšen poseben razlog, zakaj prav ta pasma?

Da. Ker smo imeli pri našem pokojnem psu Taru slabo izkušnjo, sem si želela zelo stabilnega kužka, pri katerem me ne bi nikoli zaskrbelo, če bi bil zraven otrok. Prej sem zaupala večini psov, po Taru pa sem dobila malo strahu. Poleg značaja, ki ga ima kavalirček, smo želeli kužka manjše rasti, ker bo hišni in bo z nami hodil tudi okoli. Je le drugače, če je v avtu ovčar ali pa majhna metlica za prah (smeh). Kljub temu da gre za manjšo pasmo, pa je še vedno pravi kuža.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Roman Turnšek

Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek

2 KOMENTARJI

Comments are closed.