Kako lepo premagati kosmatince
Na svojem področju je brez dvoma stroka in avtoriteta. To izhaja iz njenega poklica, saj je doktorica veterine Sabina Stariha Pipan tudi magistra, pa tudi iz dolgoletne prakse in izkušenj, dobljenih iz nje. Zdaj je vse, česar se je o pasji vzgoji naučila in kar je izkusila, strnila v knjižni obliki. V praktičnem priročniku, ki bo za marsikoga nekakšno mini sveto pismo v svetu najboljših človekovih prijateljev in ljudi.
Za začetek neizogibno vprašanje, na katerega odgovor bo vsekakor verjetno zanimiv. Zakaj po vseh že obstoječih in razpoložljivih še ena knjiga o psih?
Če bi lahko odgovorila kratko in jedrnato, bi rekla, da zato, ker je drugačna. Mogoče se sliši, kot se sliši, a vendar je tako. Zakaj in v čem se razlikuje od dozdajšnjih, pove že naslov Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno. To je tudi rdeča nit, bistvo in sporočilo knjige. Vzgajati in vzgojiti naše kosmate prijatelje, ne dresirati. In to je bistvena ter velika razlika.
V čem konkretneje?
Na podlagi znanstvenih raziskav in ugotovitev stvari od prej in napredka. Dejstvo je, da se stvari razvijajo, spreminjajo, da gre svet naprej. Tudi na področju posedovanja ter učenja psov. Knjiga temelji na znanstvenih izsledkih, preizkušenih tudi že v praksi. Čas je prinesel svoje in tako se vse bolj uveljavlja učenje z vzgojo, ne dresuro ali prisilo. Če rečem drugače, vzgoja psa je mogoča tudi izključno s prijaznim načinom, ki med drugim temelji na nagrajevanju všečnega obnašanja in preprečevanju nagrade za motečega, seveda s potrebnim načinom, voljo in časom.
Knjiga je, kljub strokovnosti, če si prav razlagam, namenjena in primerna za vse?
Tako je. Primerna in uporabna je za začetnike in že izkušene, otroke, starše, odrasle. Splošni del, na primer, je za lastnike vseh psov, ne glede na starost, poreklo, lastnosti in drugo. Morda je v nekaterih primerih pristop daljši ali krajši, na primer, a to so že nianse in dejstvo, da lahko rečemo, da dva nista enaka. Bistvo in osnova pa sta ista za vse na splošno. Knjiga je vsebinsko zelo obsežna in raznolika, zajema res veliko stvari. Mislim, da bo koga v čem tudi presenetila, saj gre v prenekateri stvari pravzaprav za preproste reči.
[members_only]
Metode, o katerih govorite v knjigi, se počasi, a vse bolj uveljavljajo. Pa vendar, v čem vidite poglavitne probleme?
Veliko ljudi bi rado, da je njihov pes naučen vsega en, dva, tri ali še hitreje. To pa ne gre. Ne glede na to, kako pameten je ali ni, je treba vsako stvar ne le pokazati, ampak pokazati tudi na primeren način, živali pa dati tudi čas, da dojame. Dresura in kazen nista pravi način. Problem ni v psu oziroma ni v njem takšnega problema, da se ga ne bi dalo odpraviti ali vsaj znosno omejiti. Problem je v človeku. Pomembni so samodisciplina lastnika, njegov pristop in drugo. Treba je najti pravo mero v vsaki stvari, to pa ni lahko. Imamo namreč še vedno veliko primerov skrajnosti. Na eni strani star sistem šolanja in vzgojo na grob, hiter način, na drugi pa lastnike, ki prijazno vzgojo zamenjujejo z nevzgojo. Verjetno bi mi težko verjeli, kako veliko je slednjih primerov v praksi. Nekateri menijo, da je psu treba dati svobodo ter da sta vzgoja in šolanje mučenje. Spet drugi pretiravajo s strogostjo in grobostjo. Zelo veliko lastnikov ima psa tudi kot štirinožnega človeka, kar pa je popolnoma zgrešeno. Pes je pes in mora to ostati, nikoli ne bo človek, pa naj ga imamo še tako radi. Ima svoje značilnosti, navade in drugo, ki so različne od človeških. Če ga počlovečimo, mu delamo krivico in medvedjo uslugo. Ni več treba, kot je sicer dolgo veljala miselnost, biti človeški vodja krdela, ampak postaviti pravila in meje kot pri ljudeh. In se jih, seveda, držati.
Kar je pravzaprav preprosto, a zelo težko …
Natančno tako. Ampak znova poudarjam, stvar ni v psu, ampak lastniku. Pes po naravi nima namena nadvlade, pretentanja … lastnika, razen če mu seveda to širokosrčno in brezmejno dovolimo. Rad bi le čim bolje živel, imel čim več pozornosti in podobno. Če nam uspe psa naučiti, kako lahko svoje potrebe zadovolji tako, da smo zadovoljni oboji, smo »na konju«. Podrobna navodila so v knjigi.
Se motim, ali pa gre pri poglavitnih problemih, o katerih ste govorili, res za kritično razmišljanje, ocenjevanje …?
Ne. Tako je. Vsebina knjige, kot sem rekla, temelji na znanstvenih dognanjih tudi v praksi in je preverjena ter preizkušena.
Tudi iz lastnih izkušenj?
Absolutno! Teh je v knjigi veliko. Če se spomnim svojih začetkov … (smeh). Tudi sama sem delala napake, tudi sama sem se morala učiti iz njih, iskati druge načine, a sem se trudila tudi naučiti, spremeniti in podobno. Tega ne tajim. Nasprotno, o tem je beseda tudi v knjigi. Začela sem na dnu in do te knjige je vodila dolga pot. Za tiste, ki jim je namenjena, bo veliko lažje.
Vaše izkušnje so, brez vsakega dvoma, bogate in številne, saj je za vami dolga kilometrina.
Knjiga je plod svetovanj in prakse do zdaj, kar pomeni nekaj deset let dela na tem področju. Leta 1990 sem začela s svetovanjem lastnikom psov in mačk z vedenjskimi težavami. Leta 1995 sem začela s tečaji socializacije pasjih mladičev, imenovanimi Pasje igralne urice, večinoma pa se ukvarjam z vedenjskimi težavami psov in mačk ter z zdravljenjem njihovih kožnih bolezni. Včlanjena sem tudi v Angleški veterinarski vedenjski zvezi, Evropski zvezi klinične veterinarske etologije in Ameriški veterinarski zvezi za obnašanje hišnih ljubljencev.
Vsebina knjige je obsežna, zato o vsej ne moreva govoriti dolgo in široko. Tudi zato bi morda raje opozorila tudi na njeno vizualno podobo.
Odlično. Knjigo smo si namreč zamislili tudi tako, da že tudi vizualno opozarja na najpomembnejše stvari v vsakem poglavju ali v vsaki od tem. Na primer s tiskom, barvami, poudarjenimi okvirčki, osnovnimi izvlečki in podobno. Pravzaprav na nek način zagotovo skoraj neverjetno, v kako praktično pomoč in poenostavitev je to. Govorim iz lastnih izkušenj pri branju knjig (smeh).
Kakšni so prvi oziroma dozdajšnji odzivi na knjigo?
Vesela sem, da dobri. Knjiga je namreč namenjena vsem, tako obiskovalcem mojih svetovalnih ur kot tudi tistim, ki si bodo pomagali samo s knjigo. Ljudje prihajajo ali ne prihajajo zelo različno. Eni prepozno, drugi pravočasno, tretji zaradi majhnih, četrti spet zaradi velikih težav. Nekaterih, denimo, sploh nikoli ni, pa bi bilo nujno. Vedno znova me prijetno preseneti, da prihajajo tudi interesenti za psa, še preden si tega sploh omislijo. To je vsekakor velik napredek in korak naprej!
Zagotovo spremljate tudi prakso drugih, na primer svetovalcev, pasjih šol, kinoloških društev … Kakšno je vaše mnenje o stanju?
Različno, tako kot so različni načini njihovega načina delovanja. Opažam pa, da je vse več prijaznega načina dela, kar me nadvse veseli.
Na eni od slovenskih televizij je trenutno podobna oddaja o prevzgoji psov z vedenjskimi težavami. Gledate nanje kot na konkurenco?
Ne. Oddajo, o kateri govorite, gledam tudi sama. Nisem sicer videla vseh, nekatere pa. Če je konkurenca in če je zdrava, zakaj ne? Če je o konkurenci sploh možno govoriti v tem primeru. Poudarek in poanta je v tem, da se prijazen način vzgoje psov širi. Vsekakor pa bi rekla, da so tudi pogoji našega dela povsem različni. Področje je že res isto, ampak pogoji pa ne. Knjigo bralec prebere sam, v miru, večkrat. Tudi na posvet k meni prihajajo posamični lastniki, vsak primer pa se obravnava individualno. Televizija pa je nekaj povsem drugega. Kamere naredijo svoje na lastnika in psa, verjemite. Kot sem rekla, najpomembneje je, da se stvari spreminjajo na bolje in v koraku s časom. Za kakšen način se bo kdo pri tem odločil, pa je povsem stvar njegove odločitve.
[/members_only]Roman Turnšek
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek
